spremlja v nemirnih nočeh. Stene so tanke in v sosednji sobi slišim očeta, kako kašlja. Nad posteljo imam na kratki vrvici obešen model bombnika, ki mi ga je dolgo časa nazaj podaril in mi povedal, da so včasih taki bombniki preletavali našo hišo. Vse se je treslo, je rekel, in bobnelo je kot na sodni dan. Mama je umrla dva tedna potem, ko sem nalepil zadnje krilce na modelček, ki smrdi po zakopani preteklosti. Če nisem mogel spati, sem šel za hišo, sedel na travo in gledal luči mesta pod seboj. Dol sem šel le, ko sem kaj nujno potreboval. V mestu je vse tako čudno ∑ vse ima ime, a ničesar ne poznam. Vse gomazi in nagovarja vsakogar posebej, vendar je namenjeno vsem. Ljudje nosijo maske, ali pa imajo obraze sive, trpke in negibne. Včasih, ko res ne morem zatisniti oči, se odpravim na sprehod po slabo razsvetljeni ulici in se postavim pod velik, zgrbljen kostanj. Strmim v Svetlanino okno, rad bi videl vsaj njeno senco. Včasih jo res vidim in tako lažje zaspim. Kdo ve, če ona kdaj vidi mene. Nocoj je nisem, kajti bilo je pozno in v nobeni hiši niso več gorele luči. V zgornjem nadstropju naše hiše je prašna soba, kamor svetloba niti pomotoma ne prodre. Odkar pomnim, jo oče uporablja za ropotarnico in tako je polna polomljenega pohištva, mojih starih igrač, oblek, ki so razžrte od moljev, odsluženih gospodinjskih aparatov, najbolj pa je polna spominov. Oče jih namreč zaklepa v to sobo in mogoče zaradi tega ne govori veliko in ni sposoben čutenja, saj so spomini gradniki duše. Tako vsak dan sobo prezračim in brskam po spominih, ki ležijo kar po tleh. Grdih in žalostnih ponavadi ne pogledam, ampak se napajam z veselimi, ki pa me včasih spravijo še bolj na tla. Barve so preveč žive in