Glavna vloga jame je odvajanje vode iz višje ležeče bloške planote proti nižje ležečemu cerkniškemu polju. Voda je ustvarila čudovite ogromne rove, ki jih še vedno gradi, in strukture, za katere bi mislili, da obstajajo le v naši domišljiji. Toda kdor jih hoče videti, mora biti potrpežljiv. Do devetega jezera smo že nekajkrat izstopili iz gumijastega čolna, se prestopili in spet vstopili, da ne bi uničevali sigovih pregrad med jezeri. Te pregrade pravzaprav veljajo za največjo posebnost jame. Nastajajo iz apnenca, ki ga voda raztopljenega nosi s seboj. V desetih letih zrastejo za milimeter in za toliko se dvigne tudi gladina vode, zato so se nekateri kapniki, ki so prej rasli na suhih obalah, potopili. »Videti je, kot bi rasli iz vode,« je dejal vodnik in nama pokazal Beneški pristan. Prelepe kapniške skupine so se začele pojavljati šele tam. Ko smo počasi pluli po jezercih, ki so se medtem daljšala – zadnjih nekaj je dosegalo dolžine tudi do 300 metrov in globino šest metrov –, sva občudovala piratsko ladjo, ogromno gobo, sombrero in številne druge kapniške oblike, ki pa so kar zbledele ob pogledu, ki sva ga doživela na koncu trinajstega jezera. Kalvarija! Pogled, ki presega vse, kar sem doslej videla, čeprav sem obiskala že nekaj slovenskih jam. Kapniki najrazličnejših oblik, debelin in odtenkov, ki odsevajo v jezeru, kristalčki na stenah jame, šumenje vode, ki teče čez brzice … »Neki snemalec je nekoč vprašal, ali obstaja kakšna jama, ki bi imela takšen prizor kje bliže vhoda,« se je nasmehnil Troha. »Ta predel je dobil takšno ime prav zato, ker se moraš zelo potruditi, da prideš do sem. Ko človek misli že odnehati, se Kalvarija pojavi kot nagrada in vse je pozabljeno!« Pa še zelo prav je imel! Mrzli prsti na rokah in nogah so bili v trenutku pozabljeni! To je prizor, ki si ga preprosto za vedno želiš ohraniti v nekem kotičku možganov! »Vidite, pa še na polovici jame nismo,« me je iz sanjarjenja prebudil naš vodnik. Čeprav smo do takrat premagali le dober kilometer in pol, sem bila prepričana, da smo jih vsaj štiri. Odločili smo se vrniti. Ko smo končno spet stopili na plan, se je že začelo mračiti. V jami smo bili več kot pet ur, a se je zdel le trenutek! Čas se v jami, kot je Križna, resnično ustavi.