Ravno sem se ozirala okoli sebe in se spraševala, kako naj pridem ven, ne da bi me kdo opazil, ko je prišel skozi nihajna vrata. Njegove kratke hlače so imele madeže od trave in ugotovila sem, da je zvok kosilnice utihnil. Travo je kosil Henry. Z iskrenim nasmeškom mi je prišel nasproti. V obraz je bil rdeč in z zgornje ustnice mu je kapljal znoj. Stopila sem nazaj in se z lopaticami naslonila na ometano steno iz betona. Henry se je bližal. Ko je prišel do mene, je rekel: "Ginny!" in zdelo se mi je, da me je porinil proti vratom pisarne. Zdelo se mi je, kot da bi me porinil, morda pa sem se samo jaz upirala. Rekel je: "Ginny, ne smeš se sekirati. Harold Clark-" Prav tedaj je spet zazvonil telefon in sklonil se je čez mizo, da bi dvignil slušalko. S hrbtom je bil obrnjen proti meni. Odšla sem, potem pa stekla proti izhodu. Tega nisem mogla storiti. Preveč je predstavljal samega sebe, premajhen za svoj položaj, preveč prizadeven, da bi se vklopil v našo skupnost, preveč poten in umazan in vsakdanji in nespameten. Vžgala sem motor in odpeljala s parkirišča. V vzvratnem ogledalu sem ga videla, kako mi maha z vrat, skozi katera sem odšla.