Konec doline Langtang. Prvič se pred nama dvigajo sedemtisočaki. Zame je to prvi pogled na tako visoke gore v Himalaji. Čeprav se le tu in tam prikažejo iz oblakov, je pogled dobesedno pretresljiv. Če severno steno Triglava, Mangart ali Jalovec kot najmogočnejše pri nas primerjamo s tem, tole tukaj dobesedno vzame dih. Strmine so drugačne, strmejše, gore so višje, spet se pokaže relativnost vsega in zlasti razmerij. Če dolino Langtanga za primerjavo poskušamo prestaviti v Slovenijo, si predstavljajte, da začnete pot v Tolminu in počasi prodirate po dolini Soče vse do Bovca, kjer se odločite, ali greste na Mangart, morda na drugo stran na Jalovec, čez Luknjo v Vrata, ali pa samo čez Vršič in nato po dolini Save do doline Vrat in naprej čez Triglav do Soče in domov. Ne da bi srečali en sam avtomobil, ne da bi spali po kočah, kjer kurijo samo z drvmi; ko je tema, greš preprosto spat, ker nimaš početi kaj drugega. To je primerjava z eno najkrajših dolin v nepalski Himalaji, kjer nadmorska višina ne preseže 5000 metrov, dolina, ki je namenjena sprehodom v primerjavi z resnimi himalajskimi osemtisočaki. Toda tudi na 4000 metrih začneš čutiti vpliv prave Himalaje oziroma nenavajenosti na višino. Lahko si rečeš, da ti razburjenje in pričakovanje naslednjega dne ne pustita spati, lahko se znebiš občutka neznosne žeje, ko samo med potjo spiješ vsaj dva litra vode, ne moreš pa se znebiti občutka, da čeprav nisi zadihan, po vsakem še tako kratkem postanku srce nekajkrat udari v prazno; ko začneš stopati naprej, kot bi pri avtomobilu pozabil prestaviti v prvo in spustil sklopko. Nekajminutno udarjanje z nekim čudnim, a ne nelagodnim občutkom, ki se kmalu porazgubi, in že hodiš tako kot prej, kri se pretaka normalno, vsa moč je spet v tebi in vse gre naprej in navzgor. Spanje. Na višini, čeprav je zunaj in znotraj mraz, to ni najhujše. Naše telo kljub vsemu ni vajeno tega okolja in aktivnost med hojo me nekako rešuje. Ko pa se utrujen odpraviš spat, z željo, da bi zaspal, spanca ni od nikoder. Nič ne pomaga trdno zatiskanje oči, želja, da bi zaspal kot klada, je neuresničljiva. Spanje pomeni le trenutke, ko nisi buden. Zavedal sem se, da spim le takrat, ko se zavedam, da sanjam. Misliš, da si buden vso noč, a nekaj spanca vseeno dobiš. Zavedaš se svoje budnosti, ne pa spanja. Povsem nov, malce grozljiv občutek. Spiš takrat, ko veš, da ne slišiš več vode, ki teče pod kočo.