Prejšnji teden je bil zopet prav zabaven, saj so se dogajale precej divje stvari. Konec koncev pa se je pokazalo, da imajo edini realni stik z zahodnimi finančnimi trgi pri nas - menjalnice. Pa še te so reagirale s takšno zakasnitvijo, kot da bi Alpe uspešno zadrževale poplavo informacij o tem, kaj se dogaja. Kaj hočemo, severna stena Triglava ni kar tako, pa CNN gor, CNN dol. Čeprav je tudi res, da bi se Alpe dalo precej lepo zaobiti tam nekje okoli Trsta, saj se je vse skupaj pravzaprav tudi začelo pri Italijanih. Potem ko so Italijani pred kakšnim mesecem uspešno zamenjali vlado, ki naj bi jih popeljala svetli bodočnosti naproti, so doživeli prvi šok. Ameriška firma Moody's, ki je nekako prepričana, da lahko ocenjuje kvaliteto obveznic, in da bo šok še večji, investitorji njenim ocenam sveto zaupajo, je ocenila, da italijanske državne obveznice niso ravno tako kvalitetne, kot na primer nemške. Svojo oceno je podala tudi opisno in obveznicam prisodila klasifikacijo A, oziroma A3. Najbolj kvalitetne, ponavadi državne, obveznice so klasificirane kot AAA, malo manj kvalitetne kot AA, napol sumljive pa kot A. Potem se cela zgodba s klasifikacijami nadaljuje kot BBB, BB, B, CCC…, tako da dokaj kmalu pridemo v polje junk bond, kjer se države praviloma ne nahajajo več. No, Italijani so zaradi tega postali precej depresivni in opozicija je sprožila mega razprave o gnilosti italijanske ekonomije. To je seveda v končni fazi vplivalo na liro, ki je na koncu cele zgodbe za 7 odstotkov devalvirala. Naše menjalnice so seveda na to devalvacijo v glavnem reagirale z okoli 3-dnevno zamudo, tako da je bilo možno prejšnji teden z deviznimi transakcijami pobrati lepe profite. Edina umetnost so bili sprehodi med tistimi, ki so se novim navskrižnim tečajem že prilagodili in tistimi, ki so menjalnico odprli po uspešni karieri v gostinskih in podobnih šmugl biznisih in si vrednost valut tolmačijo bolj po domače. Zgodbe bi bilo lahko tukaj konec, edini rezultat pa rahlo poklapani Italijani. Pa je ni, kar je nam, ki smo živeli nekoč v Jugoslaviji dobro poznano. Ko se začne govoriti o devalvacijah, do teh ponavadi tudi pride. Tako je lira konec prejšnjega tedna kljub dokaj obsežnim interveniranjem italijanske narodne banke in kljub uvedenim izrednim razmeram na italijanskih finančnih trgih, še naprej drsela. Pravi fenomen pa je bil angleški funt. Premier Major in njegov finančni minister sta tako ali tako zadnja dva meseca vneto zatrjevala, da kakršnakoli devalvacija funta ne pride v poštev. V ta namen so si Angleži tudi izposodili 10 milijard ECU-jev, s katerimi so potem na finančnih trgih kupovali funte in s tem ceno funta držali navzgor. Vendar to ni zaleglo. Medtem je v devalvacijski mrzlici devalvirala še finska marka. Potem pa še švedska in norveška krona, španska pezeta in portugalski escudo. Skratka, za nas, ki smo bolj devalvacijski maherji, prava poslastica. Reakcija na vse to, je bila potem tudi rast dolarja, s tem pa tudi rast praktično vseh indeksov borz vrednostnih papirjev. Angleži so poizkušali vse mogoče, da funt ne bi še naprej padal in so predvsem sami kupovali funte, da bi privabili k temu početju še ostale, pa so obrestne mere dvignili najprej na 10, nato na 12 in na koncu kar na 15 odstotkov, pa nič. Funt je še naprej potoval navzdol, EMS (evropski monetarni sistem) pa se je razsul, saj začasno, dokler se med valutami na trgu ne vzpostavijo nova razmerja, iz njega izstopajo vse navedene problematične valute. Po izidu francoskega referenduma pa se zna kaj zaplesti še s francoskim frankom. Tako da se čisto lahko zgodi, da bo v EMS na koncu ostala praktično samo marka, ki je v burnih dogodkih prejšnji teden poizkušala delovati umirjajoče, tako da je končno spustila obrestne mere. Jasno, da tudi to ni zaleglo. Ko se ladja potaplja, se ponavadi tudi potopi. Kot višek vsega pa velja omeniti še to, da so Švedi za enodnevne depozite obrestno mero dvignili kar na 500 (petsto) odstotkov letno. Izgleda, da imajo kakšnega svetovalca iz naših krajev.