Nekdanji borec Prešernove brigade in jurišnega bataljona 31. divizije slovenske partizanske vojske, ranjenec, zatem politični aktivist, pa upravni funkcionar, lovec, ribič in alpinist, tudi velik občudovalec in prijatelj pokojnega jugoslovanskega predsednika Tita in večkratni odlikovanec je začel pisati leta 1950. Najprej je uril pero z vojnimi in lovskimi črticami, potem se je lotil romana Lovčeva hči, sledilo je Orlovo gnezdo, več kot petnajst let pa je ustvarjal morda najbolj znano slovensko vojno trilogijo Ukana, že kar sinonim za slovenski (proti)vojni roman, in ji dodal še četrti epiloški del. Vmes je napisal tudi zelo brano alpinistično zgodbo Stena, kroniko Rdeče stene Triglava in roman Med nebom in peklom. Zdržal je vse kritiške ugovore in napisal še Volčiče, pretresljivo zgodbo o otrocih s Kozare. Vseskozi svojski in samosvoj, a po ljudski volji izbran, skoraj nedotakljiv avtor. Če drugega ne, mu je v zadnjih samotnih letih lahko godilo, da je bil razprodan slovenski pisec, čigar knjige so nenehno ponatiskovali, zanj so veljale čakalne liste v knjižnicah po vsej Sloveniji, prevajali so ga v številne jezike in je bil dolga leta najbolj zaželen sobesednik, tudi polemik v medijih. Kako se nam je res moglo zgoditi, da smo ga skoraj pozabili, še preden se je zares poslovil?