Leta 1972 je tako Aleš Kunaver popeljal močno moštvo pod mogočni Makalu. Cilj ni bila normalna, najlažja smer na vrh, ampak mogočna nedotaknjena južna stena. Odprava je morala po dvomesečnem boju in premaganih največjih težavah obrniti 350 m pod vrhom. Leta 1975 se je naša odprava vrnila, steno preplezala, na vrh pa je po 6. oktobru stopilo kar sedem naših alpinistov. Stane Belak Šrauf, Nejc Zaplotnik, Ivč Kotnik, Janez Ažman, Janez Dovžan, Viki Grošelj in Marjan Manfreda, ki se je na vrh povzpel brez dodatnega kisika, kar je bil takrat edinstven dosežek. Vzpon preko južne stene Makaluja je takrat za nas pomenil dosego svetovnega alpinističnega vrha, za himalaizem nasploh pa skupaj z angleškima vzponoma v Anapurni in Everestu začetek nove ere osvajanja velikih sten osemtisočakov. V naslednjih dveh desetletjih so se naše odprave sistematično vrstile in osemtisočaki so »padali« eden za drugim, največkrat po novih smereh, v zimski sezoni ali v hitrem alpskem slogu. Pred petimi leti je prišla na vrsto tudi 8091 m visoka Anapurna, ki se je med vsemi najbolj upirala. V letih pred tem je bilo že kar nekaj naših poizkusov, najbliže pa je bil leta '91 z izrednim solo prvenstvenim vzponom v zahodni steni legendarni Slavko Svetičič. Odprava leta '95 se je pod vodstvom Toneta Škarje na vrh sicer povzpela po normalni smeri, zato pa sta brata Karničar opravila prvi spust s smučmi z vrha. Nekaj dni za njima je uspeh z vzponom na vrh dopolnil še Tomaž Humar. Ob podatku, da ima tako majhen narod kar v desetih svetovnih osemtisočakih smeri s slovenskim imenom, lahko ponovimo velikokrat, vsekakor pa ne prevečkrat izrečeno dejstvo, da se prav v najvišjih gorah sveta Slovenci res »dobro počutimo«.