O, pa še kako. O njem sem slišal kot o strašnem plezalcu in z že takrat mednarodnim ugledom z južne stene Makaluja. Videl sem, da se ga pomalem vsi bojijo. Ko me je Tone Škarja dodelil njemu, mi je Viki takoj rekel na uho: »He he, Dalmatinac, zdaj si najebal!« Videl pa sem, da je Šrauf ostale malodane iztrošil in da jim je bilo pomalem vsega dovolj. In tu sem v nekem trenutku, zanimivo, da ne takoj, uzrl svojo veliko priložnost. Prej si nisem upal niti pomisliti na vrh in večina me tudi ni resno jemala, kar je normalno, saj se med seboj nismo poznali. Takrat sem verjetno kar zasijal. On je bil dobesedno nor in to je za zahodni greben Everesta strašna moč. Naslednji dan sem rekel Vikiju: »Pa znaš šta, ja ču njemu kontra na naš dalmatinski način...!« in uspelo je. Potem so se začele odvijati nepozabne scene. Pri njem je bilo vedno nekaj narobe, vedno je bil nekdo kriv in žila mu je poskočila in usul se je slap kletev...»jebemti kurba Dalmoš...« in podobno.