Slovenski alpinisti so se doslej nekajkrat z njim že srečali, prvi pa ga je osvojil Viki Grošelj v okviru makedonske odprave na Everest leta 1989. Že leta 1981 je bila pod južno steno Lotseja velika jugoslovanska odprava z večinoma slovenskimi člani, ki jo je vodil Aleš Kunaver. Po dveh mesecih boja s slabim vremenom in plazovi so dosegli višino 8250 metrov (Pavel Podgornik, Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik) v stebru v vpadnici vrha, Franček Knez in Vanja Matijevec pa sta nato nižje prečila proti odrastku zahodnega grebena in tam na višini 8150 metrov dosegla rob stene. Ogromno dela je bilo opravljenega, a žal brez pike na i. Nato se je s steno spopadlo še veliko znanih imen, dokler ni leta 1990 vzpon uspel Tomu Česnu, kateremu pa večina alpinistične javnost ta dosežek oporeka zaradi številnih nejasnosti in pomanjkljivih dokazov. Kakor koli - kmalu za njim je steno dokazano preplezala močna ruska odprava. Slovenci so se s pogorjem Lotseja srečali še leta 1987, ko so poskušali ponoviti Tirolsko smer na stranski vrh Lotseja - Lotse Šar (8400 m), obenem pa se povzpeti na še neosvojeni Lotse Tar (8426 m), ki je najvišji še neosvojeni vrh na svetu. Vreme naši odpravi takrat ni bilo naklonjeno.