V bazi sva imela 14 dni res slabega vremena. Pihal je močan veter, snežilo je. Vodniki, ki spremljajo na vrh po normalni smeri, so mi zatrdili, da v zadnjih petnajstih letih še ni bilo takšnih razmer. Gora pa je mogočna, razdalje so neverjetne in v viharju se mimogrede izgubiš - za vedno. Potem sem poklical domov Barbaro (zdravilko in bioenergetičarko ...) in vreme se je uredilo! Če bi naju močnejše nevihte ujele v smeri, bi naju lahko kar odpisali. Južna stena Aconcague, 6990 metrov visokega vrha v Argentini, vendar v neposredni bližini meje s Čilom, je prepadni zid in vrnitev po preplezani, kaj vem, polovici smeri je nemogoča. Plezala sva v pravem »alpskem slogu« - nič fiksnih vrvi, nobene povezave z dolino ali prejšnjega ogleda smeri, brez radijske zveze, podpore iz tabora, pomoči prijateljev ali česa podobnega. Preprosto sva morala čez. Pet dni (in pet noči) je bilo potrebnih, da sva po predvideni smeri v levem delu ogromne stene, levo od Slovenske smeri, prispela pod vrh. Še en dan sva porabila za prečenje vrha in spust v dolino.