Med leti 1873 in 1880 je vse zasavske rudnike prevzela multinacionalna delniška družba Trifailer Kohlenwerks Gesellschaft (Trboveljska premogokopna družba, TPD), kar ji je prineslo monopolni položaj na področju rudarstva v Sloveniji in v širšem prostoru. Gospodarska klima je bila za širitev ugodna, Južna državna železnica (Dunaj – Trst) je že leta 1849 povezala Zasavje s svetom, hkrati pa je postala glavni odjemalec premoga. Bogata premogovna ležišča so privabila industrijo (steklarna 1860, kemična tovarna 1860, opekarna 1872, cementarna 1876), prenaseljeno agrarno podeželje pa je ponujalo priročen bazen delovne sile, ki je od blizu in daleč prihajala k rudnikom in tovarnam (strokovnejši kader s Češke, ki je slovela po steklarstvu, iz Nemčije in od drugod). Število zaposlenih je skokovito raslo, enako kot tudi število prebivalstva, ki se je v zadnjih tridesetih letih 19. stoletja v Trbovljah in Zagorju povečalo za 300 % (Hacin et al. 2001). Stanovanjske zmogljivosti niso dohajale populacijskega buma in TPD je bila prisiljena poskrbeti tudi za bivališča. Kot najbolj ekonomična rešitev so se ponujale kolonije, kasarnam podobni bloki z režijskimi stanovanji, ki so bili zgrajeni zraven rudnika in tovarn. Bolj razvita industrijska okolja so tako obliko stanovanj poznala že od druge polovice 18. stoletja, v Zasavju pa so jih začeli graditi lastniki rudnikov in tovarn po sklepu drugega kongresa montanistov v Ljubljani 1869. Lastnike večjih podjetij je proti koncu 19. stoletja h gradnji stanovanj za delavce silila stanovanjska zakonodaja, gradnjo primernejših bivališč je spodbujal tudi Zakon o delavskih stanovanjih. V praksi pa so v Zasavju intenzivno gradnjo zagotovili bolj ekspanzionistični načrti TPD kakor te uredbe.