Nič, navijač mora vnaprej izenačiti pritisk, tako rekoč preventivno. Bolje, da to stori - v nasprotnem primeru ga lahko čaka tudi poguba. In kot kaže, navijači v tem »vživljanju« - v tem svojem »being John Malkovich«, okej, »being Robert De Niro« - sijajno uspevajo, hočem reči, povsem očitno se jim vedno uspe spraviti v »lik«, še preden se tekma začne. To ni le terapija, to ni le kvihtanje, to ni le ekstremni šport, to ni le norost, to ni le zabava, kot so mi zagotavljali pred tekmo - to je jebeni Actors Studio! To je introspekcija, to je igralska metoda, to je ultra naturalizem, to je huda koncentracija, to je transformacija, to je Stanislavski, to je Marlon Brando, to je James Dean, to je Montgomery Clift, to je Dustin Hoffman, to je Al Pacino! Kar je kul - to namreč navijače oddalji od infarktov in drugih fatalnih odpovedi sistema. Zato naj vas nikar ne čudi, da na tekmah ni toliko infarktov, kot bi glede na okoliščine pričakovali. Včasih prileti kaka raketa.