In če ti ne padeš ven, ti nazaj pade tudi film. Zeleno luč so naposled prižgali. In tri mesece pred predvidenim začetkom snemanja je Burger priredil avdicijo. Jasno, plakate za avdicijo je pisal in lepil sam. Prišlo je 120 ljudi. "Take face, da ne moreš verjet. Odbitki." Sami naturščiki, nobenih profijev. Če odštejete Petra Musevskega. "Bil sem zelo presenečen. Plakate sem namreč nalepil tudi na Akademijo, pa ni prišel nihče." Avdicija ni bila šala. V sobo jih je jemal v skupinah, po šest do osem. "Najprej so morali malce teči. Če pridejo noter kar tako in potem nekaj brez veze govorijo, nima smisla. Zato so morali teči in se metati po tleh, da so se sprostili." Metali so se po tleh? "Kdor se ni hotel, je moral ven." In potem? "Sledila je vaja, pri kateri so se morali povsem sprostiti in počakati na prvi telesni impulz, ki so ga začutili. Recimo, da se je nekomu zatresla roka ali pa da mu je trznila mišica. Ali pa da se mu je začelo v želodcu krotovičit." Karkoli. "Ta impulz je potem intenziviral in iz njega nekaj naredil. Prosto po svoji imaginaciji. Potem so improvizirali v dvojicah." Spet je bil poudarek na telesnosti. "Kontakt je tu zelo pomemben - da ne govorijo kar nekaj iz glave. Šli smo na te najbolj osnovne in najbolj primitivne zadeve, da smo videli, kakšni so ti ljudje in če je z njimi sploh mogoče delat." Kaj je to - Stanislavski, Metoda, Actors Studio? "Ne, to so osnovne improvizacijske vaje, ki pomagajo, da začutiš svoje telo, da se sprostiš, da sploh funkcioniraš. To ima še največ zveze z nadrealisti, ki so gojili avtomatično pisanje." Končalo se je tako, da je vsak sedel pred kamero in govoril, kar je hotel. Tri minute.