Ko sem bila ravno vštric zadnjega kolesa, sem zaslišala, kako se je z lahnim klikom sprostil zatič: vrata so se tiho odprla in mi zaprla pot. Izza okvira vrat je priplaval tanek oblak modrikastega tobačnega dima. Zaslišala sem vzdih in tiho šelestenje. Imela sem le dve možnosti: da se obrnem in kočijo obidem ali pa da se zrinem skozi ozko vrzel med odprtim vratnim krilom in zidom na svoji levi – ter morda uspem tudi bežno ugledati skrivnostnega potnika. Priznam, radovednost me je razjedala. Vsak gospod, ki je znal poskrbeti za tolikšno dramatičnost, da bi prišlo do srečanja, za katerega bi se lahko ob običajnem poteku stvari dogovoril povsem brez naprezanj – dovolj bi bila že beseda, migljaj ali trèn naličene veke –, je bil zagotovo nekaj posebnega. Po pravici povedano mi je vse skupaj tudi laskalo; in ker mi je laskalo, sem postala velikodušna. Ker se je moral vso pot do sem zadovoljiti s tem, da je lahko mojo zadnjico občudoval le od daleč, se mi je zdelo edino pošteno, da mu dam priložnost, da si jo ogleda še od blizu – pa čeprav bi se moral seveda zadovoljiti samo z gledanjem.