Slovenija poleg tega kljub vsem prizadevanjem ne more nabaviti pomembnejših in »vidnejših« orožij, ki bi jih za dograditev svojega sistema nujno potrebovala. Prav to je ena večjih težav, s katero so se v zgodovini srečevale vse države, ki jih je doletel embargo na uvoz orožja Združenih narodov. Angleži so po vojni leta 1973 Izraelu prenehali prodajati dele za tanke centurion, številne druge države pa so, kot opozarja ena od pomembnejših primerjalnih študij izoliranih držav, »ustavile izvoz "zelo opaznih" orožij, kot so na primer tanki ali letala«. Zaradi enakih razlogov Izrael dolgo ni mogel dobiti niti najsodobnejšega ameriškega orožja, predvsem »inteligentnih bomb«, elektronske opreme ali »umazanih« orožij, kot so na primer kasetne bombe. Zaradi embarga na prodajo orožja na področje Palestine iz leta 1948 in nasprotovanja arabskih držav oboroževanju Izraela se je povečalo število posrednikov. Tudi ameriška podjetja so orožje najprej prodajala »ameriški vladi, ta pa ga je nato prodala Izraelu«. Južnoafriška republika je bila po letu 1977 soočena s popolnim embargom, in čeprav je še naprej trgovala z nekaterimi državami, so bili ameriška korporacija Space Research iz Vermonta (zaradi prodaje 155-milimetrskih topov in opreme) ter dve zahodnonemški podjetji (zaradi prodaje načrtov za podmornice) na sodiščih obsojeni zaradi kršitve embarga. Tudi Čile, za katerega sicer ni veljal popoln embargo VS, je imel veliko težav. Najprej so mu Angleži prepovedali uvoz letalskih motorjev in rezervnih delov korporacije Rolls Royce, ko pa so po letu 1984 nekoliko sprostili uvoz, so Američani Angležem prepovedali, da bi v Čile izvažali po ameriški licenci izdelane helikopterje Sikorsky seaking, tako da so štirje čilski rušilci še naprej ostali nepovezani med seboj.