V renici pa nisem vedel, kaj naj storim. Pojma nisem imel, kako naj spravim Tareka in druge iz hiše. Bil sem jezen in počutil sem se ujetega. Moral sem sprostiti napetost, ki se je nakopičila v meni. In tako sem naredil najbolj neumno stvar v življenju. Naslednje jutro, potem ko sem govoril z Nabilom, sem ostal v postelji in čakal, da drugi odidejo v mošejo. Rekel sem jim, da sem bolan. Ko so odšli, sem skočil iz postelje in odprl Tarekov kovček. V njem sem našel potni list in sliko dekleta, ki ga nisem še nikoli videl. In veliko gotovine, v raznih valutah. Nisem vzel vsega denarja, ampak samo nekaj: petindvajset tisoč frankov. Pomislil sem, da bo Tarek, če mu nekaj vzamem, sklepal, da hiša ni več varna in bo odšel skupaj z Aminom in Jasinom. Predvsem pa sem se mu hotel maščevati. Konec koncev, sem razmišljal, mi on in drugi prav zares nič ne morejo, saj so me potrebovali, da jim kupujem orožje. Bil sem domišljav. Vso noč sem prebil zunaj. V žepu sem imel tisoče frankov in bil sem presrečen, da sem daleč proč od njih. Zabavo sem začel z dolgo in razkošno večerjo v restavraciji na Grand-Place in jo končal šele naslednje jutro. Ko sem se vrnil domov, me je pred hišo čakal Nabil. »Ne pojdi noter,« mi je rekel. Prijel me je za roko in začela sva se oddaljevati od hiše.