Dolgo v noč sem se preobračal v nespečnosti in se zjutraj zmeden in tečno zaležan zbudil šele okrog desetih. Dušilo me je ob pogledu na vztrajno sivino deževnih dni, vonj navlaženega tapisona je depresivno buhnil v moje odprte oči. Imelo me je, da bi kaj zabrisal v šipo in jo razsul ali vsaj zatulil, da bi se mehurjaste tapete odlepile s sten. Če bi imel pištolo, bi se ustrelil v koleno ali si preluknjal bobnič. Slovenec sem, hudiča, zato sem mrtvo obležal v postelji in se sprijemal s svojo potolčenostjo. Nenadoma pa se mi je v zatilju sprostila misel, sunkovito sem pogledal na uro, skočil iz postelje in v nekaj hipih navlekel nase obleko. Stekel sem po stopnicah in ven iz hotela. Za leseno izposojevalnico čolnov je stala skupina ljudi v črnih potapljaških oblekah, nekaj jih je že brodilo proti velikemu gumijastem čolnu. Z neba je še vedno vztrajno deževalo, v leseni lopi sem opazil človeka, ki je prestavljal kisikove bombe. Stopil sem do njega in vprašal, če se lahko prijavim na tečaj. Skomignil je z rameni, mi sporočil, da se moram pozanimati pri recepciji, potem pa me premeril z očmi in s police potegnil gumijasto obleko in plavutke. Zažvižgal je proti čolnu in zavpil, naj me počakajo. Slekel sem se in zlezel v hladno gumo, skoraj sem si izpahnil tilnik, ko sem glavo potiskal pod črno kapuco. Nataknil sem si plavuti in zaracal ven iz barake. Pred izhodom je bilo majhno okroglo zrcalo, v njem sem bil videti kot osmoljen pingvin. Takoj ko sem pribredel do čolna, je inštruktor pognal motor in izpluli smo iz zaliva proti nenaseljenim kamnitim otočkom. Od strani je do nas oglušujoče prihrumela jahta, da so valovi zamajali čoln, in potem vztrajno vozila za nami. Za krmilom je bil debelušen moški s cigaro v ustih, neprestano je pogledoval proti nam. Trdo smo udarjali po kratkih, odsekanih valovih, pred menoj so poskakovali gumijasti hrbti, v želodcu mi je kepasto rasla slabost.