Jelka je imela ves čas močno oporo v možu Dušanu, kar se ne dogaja prav pogosto. Skupaj sta prebolevala bolečino, skupaj sta sprejela hčerkino posebnost in začela z njo kar se da normalno živeti. »Nikoli nisva delala razlik med otrokoma, oba sta bila deležna najine polne pozornosti, seveda je bilo treba Urški pomagati na drugačen način, vendar sva jo imela kljub temu vedno za normalno in zdravo. Enako tudi Žiga.« Mama Jelka je morala v službo, tedaj je delala še na Alposu v dveh izmenah, ata Dušan na železnico v Štore, otroka v varstvo. S štirimi leti so dali Urško v vrtec, v povsem običajnega, med zdrave otroke. Mami se je bala, kako bo šlo, a se je kmalu pokazalo, kako prav se je odločila. Vzgojiteljice in otroci so drobno dekletce naravnost ljubeče sprejeli medse, vsakdo od njih ji je za dobrodošlico narisal risbico, potem so srčno skrbeli zanjo, da so se včasih celo zravsali med seboj, kdo ji bo pomagal in kdo peljal z vozičkom na igrišče. »Kakšna manjvrednost, kakšno zapostavljanje neki, starši teh malčkov niso nikoli pokazali ne predsodkov ne odklanjanja,« ponosno pove Cestnikova. Koliko noči je prebedela, ve najbolje sama, nobena od dvanajstih Urškinih operacij ni bila enostavna, zadnja, ko so ji operativno sprostili mišice, je pomagala, da deklica ni »zategnjena« in v dveh gubah.Pridna šolarja