Nemčijo sva zato zapuščala z mešanimi občutki. Kongres je bil prav fina zabava za okoliške punkerje, ki ne doživijo ravno vsak dan takšnega velikega dogodka, hkrati pa je vsakomur, ki je mislil, da bo na sestanku ostarelih anarhistov naletel na kakšen presežek, pustil grenak priokus. Če bi že lahko govorili o čem takšnem, kot je punk danes to je tako ali tako protislovno, saj je gibanje doživelo začetek, razcvet in konec že pred dobrimi dvajsetimi leti , bi ga prej našli v zakotnih skvotih med navdušenimi najstniki, ki razbijajo po inštrumentih, da bi sprostili jezo nad svetom okoli sebe, ne pa v akademskih dolgoveznih debatah nostalgičnih prvoborcev. Že po podpisu pogodbe med glavnim punk bendom Sex Pistols in megazaložbo EMI v sedemdesetih letih je bilo konec uporniške glasbe in je v ospredje stopil zaslužek. Tudi pozneje se je na Zahodu vse vrtelo okoli denarja, kot smo razbrali iz govorov govorcev, ki so se ubadali pretežno z neodvisnimi založbami in s korporacijami. Kot ponavadi so na srečanju izstopali Balkanci, ki se jim je edinim videlo, da je to njihov način življenja in ne poza in da je šlo pri njihovem punkerskem izrazu za veliko več kot zgolj za upor proti multinacionalkam, ki so ustvarjale, manipulirale in uničevale bende. Zagotovo partijsko srečanje ostarelih punkerjev nima nikakršne zveze s trenutno punk sceno. Veliko bolje je za mladega punkerja dvigniti prst in s štopom obiskati evropske skvote, kjer je mogoče doživeti pravo neposredno izkušnjo, starejši pa bi se že enkrat morali sprijazniti s tem, da je najstništvo za njimi in da nima smisla pridigati o tem, kako je bilo včasih …5