Jurij Dogša, direktor Tovarne sladkorja Ormož, pa nam je že pred znanimi zahtevami pridelovalcev pojasnil: »Nižja vsebnost sladkorja v letošnjem pridelku pomeni v naši predelavi znatno nižji izplen. Belih kristalov bo po koncu kampanje okrog 40 tisoč ton, kar pomeni tudi precej slabši zaslužek za tovarno. Če pa bi imeli urejen tržni red, o katerem se z državo že nekaj let neuspešno pogovarjamo, bi lahko sejali precej več pese. In ker je pesa poljščina, pri kateri je ekonomija obsega izjemno pomembna, bi se že z večjim pridelkom kot tudi z določitvijo ugodnejših tržnih razmerij izboljšala dohodkovna razmerja tako za kmete kot predelavo. Toda razen tega, da je ta lani sprostila ceno sladkorja in pese, se ni premaknilo nič, zato načrtujemo za prihodnje leto setev 8.800 hektarjev po izhodiščni ceni 7,6 tolarja, kar nam omogoča višja cena sladkorja na svetovnem trgu. Omejena setev tudi nam zavira naložbene načrte v tovarni. V Ormožu smo načrtovali v prihodnjih dveh letih med 9.500 in 10.000 hektarji posejanih površin, a ob predpostavki, da se bo nekaj spremenilo na domačem trgu sladkorja. V Sloveniji prodamo letno le okrog 55.000 ton sladkorja po ceni, ki za tretjino zaostaja za evropsko, medtem ko je cena pese že na ravni evropske. Dokler se razmerja, ki so zdaj bolj v škodo tovarne kot kmetov, ne spremenijo, tudi naša proizvodnja ne more biti višja.« Posredno jemljejo kruh slovenskim kmetom uvozniki. Ker so imeli v tovarni še za celo letino zalog, teh imajo zdaj še 57.000 ton, so zmanjšali setvene površine na letošnjih 8.600 hektarjev . Že do septembra letos so ugotovili, da so industrijski porabniki uvozili za 30 odstotkov več kot lani, in sicer med 12 in 15 tisoč ton belega sladkorja, v državo pa je prišlo še za približno 15.000 ton nadomestkov; izofruktoze, glukoze in fruktoze. »Letošnji pridelek bo naše zaloge sicer zmanjšal, toda na slovenskem trgu porabimo letno okrog 80.000 ton sladkorja, za kolikor bi lahko doma pridelali tudi pese na približno 11.000 hektarjih. Za 80 tisoč ton sladkorja letno pričakujemo tudi kvoto od EU. Ko se bo to zgodilo, načrtujemo povečanje zmogljivosti tovarne v dveh večjih investicijskih korakih. Z večjo predelavo bi lažje upravičili naložbene načrte tudi pred lastniki, ki smo jim predstavili za 4 do 5 milijonov vložkov letno v prihodnjih štirih letih. Toda če bi imeli urejen tržni red s subvencioniranjem za izvoz tako kot v EU, bi lahko površine in predelavo povečali že prej. Na Balkanu sladkorja namreč primanjkuje, izvozili bi ga lahko tako v Srbijo, Makedonijo kot Bosno, pa tudi na Hrvaško, kjer predelajo tri tovarne skupaj toliko kot naša. Toda na teh trgih pričakujejo sladkor po svetovni ceni, to je po 55 tolarjev za kilogram, brez državnih izvoznih subvencij pa smo zanje seveda predragi,« zaključuje Jurij Dogša.