Tedaj se vklopi »notranji zdravnik«. Lahko se zgodi, da dotik neke točke na glavi sproži pok v hrbtenici, ko se vretence namesti v pravilno lego, včasih trzne ud, ko se sprosti blokada, ali pa na površje priplavajo slike iz preteklosti, stari spomini, tudi travme. »Človek se ves čas zaveda, da je v sedanjosti. Travme ni treba ponovno doživeti, dovolj je, da se sprostijo nakopičena in doslej neizražena čustva,« razlaga Remškarjeva. Da se skupaj z drugimi kostmi premikajo tudi kosti lobanje, je konec tridesetih let prejšnjega stoletja prvi odkril osteopat William Sutherland. Ugotovil je, da v telesu ni dela, ki se ne bi gibal, celo znotraj na videz trdne lobanje ne. Vse v našem telesu valovi, utripa in diha: možganski polobli se širita in krčita, premikajo se spoji, ki povezujejo lobanjske kosti, ovojnice, ki obdajajo možgane in hrbtenjačo, se ves čas gibajo in utripajo, tako kot tekočina, ki varuje hrbtenjačo in možgane. Če naj bo človek zdrav, morajo biti ti ritmi usklajeni. Sutherland je odkritje poimenoval primarni respiratorni mehanizem. Misel je bila krivoverska celo med kolegi osteopati, uradna medicina pa jo počasi sprejema šele zdaj, ko jo potrjujejo laboratorijske raziskave.