Trkaj je skočil na mizo, moj ljubljeni skoraj dvometrski b. m. na stol, mene je vrglo izza mikrofona, Gašper je že tudi bil sredi občinstva zvirajoč … Ekstaza. To je treba doživeti! Ampak za pisanje kolumne tudi razumeti. Zato sem zdajle vzela v roke b. m.-jevo darilo, knjigo Gabrielle Roth Potovanje do ekstaze. Trkaj je namreč govoril, da ljubi glasbo, strastno ji je predan in včasih s prijateljem rapata do jutranjih ur brez prestanka. Padeta v trans. Zato je rap svojstvena terapija, je rekel. In Gabrielle v knjigi opisuje prav to, Pot zdravljenja neukročenega duha, kot pravi podnaslov: "Gibanje skozi ritme neizogibno sprosti čustva, saj sprostitev telesa nezadržno osvobaja srce. Čustva morajo teči, tako kot po telesu kroži kri. Če so čustvene žile zamašene in imamo zaprto srce, našemu celotnemu življenju primanjkuje vitalnost. In če poskušamo ljubiti, ne da bi tekoče izražali čustva, je to tako kot vožnja s pokvarjenim motorjem ali maratonec, ki teče z bolnimi pljuči," piše o potrebi telesa po gibanju, plesu, po biti s samim seboj v lastnem ritmu. Ko šamani bobnajo na svoje bobne, zdravijo z ritmi, zavedajoči se: Ritem je pod mano./Ritem vročine./ Ritem je okrog mene./ Ritem ima nadzor./ Ritem je v meni./ Ritem ima mojo dušo (P. Gabriel). Kar čuti tudi Trkaj in smo občutili ta zgodovinski večer prav vsi v kavarni Union.