To je dvigalo veliko hrupa, preiskava je bila neizogibna in Dalíjeva podoba, ki se je stkala iz navedb številnih prič, je bila grozljiva in žalostna hkrati, piše Tim McGirk v svoji biografiji. Ta podoba je imela povsod in ves čas opraviti z Galo. Ko je Gala umrla, se je Dalí zaklenil v njeno sobo, zastrl okna in zavračal vsakršno hrano. Toda bolj kot ljubezen do Gale ga je v to hermetično temo gnal strah. Dalí je nazadnje umrl od podhranjenosti; ni maral jesti iz strahu, da se bo zadušil, če bo kaj použil. Ta brezmejni strah je Dalíja že prej pestil, toda vedno je bila ob njem Gala in ga pomirila. Bilo je, kakor da je Dalí v njeni spalnici našel zatočišče, zatočišče sredi njenih ikon, tam se je skrival pred smrtjo, kakor se plah deček skrije v materini kamri. Na dan je prišlo še nekaj drugih drobnih podatkov o Gali, piše Tim McGirk. »Zvedel sem, da je bil grad Pubol njeno zatočišče, kamor se je umikala pred hrupom okoli Dalíja. Tam se je sestajala s svojimi mladimi ljubčki, saj je imela spolne dogodivščine vse tja v osemdeseta leta! Dalí ni smel stopiti v grad, če se ni poprej najavil. Neki katalonski ponarejevalec, ki ga je Gala najela za svoje dvomljive posle, mi je pravil, kako ga je Gala poskušala zapeljati in ga potem, ko se je uprl njenemu snubljenju, prisiliti, da mora spiti celo kad šampanjca. Če jo je kdo ujezil, mu je na koži ugašala cigaretne ogorke.« Zadnje obdobje v skupnem življenju tega nevsakdanjega para je bilo sploh burno. Februarja 1981 so Galo v pariškem hotelu Meurice neke noči našli ležati na tleh ob postelji. Dalíja, ki je s služabnikom prihitel v njeno sobo, je skrotovičena v hudih bolečinah samo mračno pogledala. Po roki in nogi je imela modrice kakor od udarcev, Dalí pa je imel podpluto oko. Nazadnje je prišla na dan resnica: Dalí je Galo, ki ji je bilo takrat šestinosemdeset let, s sprehajalno palico nekajkrat udaril, Gala pa ga je s pestjo treščila po očesu.