Vojček, čigar ime ostaja v novogoriški postavitvi zvesto izvirniku, nudi precej obilno kost, ki jo režiserske interpretacije sicer nadvse rade glodajo, a ta dostikrat sama ogloda njih. Iz dorekanja nedorečenega besedila se vsaka režiserska linija reši na svoj način; v Janežičevem primeru krvavo meseno stopi iz pododrja predvsem povezava med režiserjem in snovalcem scenografije. Z Vladom Repnikom ponovno zadihata isti zrak v isti sapi, a se tatinsko izmakneta možnosti, da bi med njima potegnili enopomensko ločnico. Pred seboj gledamo homogen sozven njunih deležev, pri čemer je Repnikova scenska slika segment, ki čvrsto določa tudi način podajanja dramske zgodbe in njegovo izrazitost včasih celo prekrije. Repnikova vzhičenost nad likovno izraznostjo niza minimalistične, včasih mimobežne lirične utrinke, ki že s svojo simboliko postavljajo pike na i Woyzckovi stiski. Niz na glavo postavljenih omel; z rešetko prepredeno okno v svobodo; Irwinov medvedek, vrteč se na plošči gramofona; nekakšna zavesa enakomerno nanizanih sprehajalnih palic - so nejezikovni znaki, katerih semantika pa ni kaotičen plod pomanjkanja možganske soli, temveč logično temelji na smiselni fragmentarnosti, ki vsega preprosto noče več zvajati na pot racionalnega. Čeprav neplavalec, jim prepustiš, da te naučijo plavati.