Samo mirno, je zahropel Vladimir. Viktor je začutil vibracije v zraku, mravljince v mišicah. Menda bi lahko poletel. Z veseljem ga prevzamem. Kot verjetno veste, je moj brat in ... in takorekoč moj star prijatelj. Nasmešek. Časopis je romal na klop. Ovedel se je, da se ni znašel samo v srčiki dogajanja, temveč da bo spet asistiral pri neumnosti. Nato se je začel počasni posnetek: visoki preklasti možakar z brčicami se je bližal med postavami, Vladimir se je vzravnal na klopi in se trdno oprl na sprehajalno palico, gospa Stremšek, ki je imela stvari očitno pod kontrolo, pa je iz ozadja že potiskala naprej profesorja. Vse skupaj se je zgodilo kot nekakšen mimohod. Lojze se je zaradi profesorjevega klica zaustavil, gledal pa naravnost v Vladimirja, in srepela sta drug v drugega tudi še potem, ko je profesor stopil med njiju in Lojzeta odvlekel proti ražnju. Bil je samo trenutek. Nato je v nekakšni zmedi rok, tet, ki so se v trenutku znašle vse naokoli, odplavilo še Vladimirja z gospodom v rumenih kratkih hlačah in natikačih. Viktor je obsedel s časopisom ob sebi. Podihal je in si vzel čas. To je bilo nekaj. Naslednji šus pozitive. Miganje z ušesi.