Ko je zdajšnji mandatar Rop novembra 2000 kot kandidat za finančnega ministra prestajal zaslišanje v matičnem odboru v parlamentu, je poudaril, da bo pri delu potreboval podporo poslancev, »pa tudi predsednika vlade«. Se bo zdaj zgodba ponovila in si bo tudi Mramor zaželel Ropove premierske podpore? Prav gotovo, le da je zdaj položaj nekoliko drugačen: Mramor v nasprotju z Ropom ni karierni politik, je dokaj spoštovan profesor in njegova akademska kariera ni odvisna od ministrskega stolčka v vladi. Zato lahko svoj ugled in znanje zastavi za uresničevanje makroekonomskih ciljev, ki jih mora Slovenija doseči pri vstopu v EU in evropsko denarno unijo. Še več, če pri tem ne bo imel premierove podpore, bi mu svetovali, da nemudoma odstopi in se vrne na fakulteto - s tem bo svoj strokovni ugled le še povečal. Če bo na primer Slovenija po dveh letih njegovega ministrovanja imela več kot 5-odstotno inflacijo in več kot 3-odstoten proračunski primanjkljaj, to ne bo le sramotna makroekonomska hiba, ki nas bo postavila zunaj obzidja denarne unije. To bo slaba strokovna referenca tudi za ekonomista Mramorja. Toda če bo uspešno in z znosnimi makroekonomskimi stroški znižal inflacijo, bi bilo seveda prav nasprotno. V tem primeru bi bil lahko Mramor - s pogojem, da bi njegove ambicije šle v to smer - eden od najresnejših kandidatov za naslednika Mitje Gasparija na guvernerskem fotelju v Banki Slovenije. V primeru neuspeha pa bo le še eden tistih ljudi iz akademskih krogov, ki se po bledi politični avanturi vrnejo v varno zavetje svoje profesure, če jih že ne čakajo veleposlaniške časti in naloge.