Akad. prof. dr. Tine Logar je bil rojen 11. februarja 1916 v številni kmečki družini iz Horjula. Po maturi na klasični gimnaziji v Ljubljani se je leta 1935 vpisal na slavistični oddelek filozofske fakultete, diplomiral leta 1940, kratek čas poučeval in na pragu vojne junija 1941 doktoriral pri svojem spoštovanem profesorju Franu Ramovšu. Vzgojen in čuteč v duhu ljubezni do slovenstva se je vključil v Osvobodilno fronto ter bil prvič izdan in interniran. Čeprav samo korak od smrti je vlival pogum sotrpinom in jih kljub navidez brezizhodnemu položaju prosvetljeval in pripravljal na novo, pravičnejše življenje. Nove oblasti so se mu sprva oddolžile z mestom strokovnega sodelavca v slovenskem ministrstvu za prosveto, kmalu zatem, ko se je na Ramovševo željo leta 1947 spet vrnil k jezikoslovnemu delu, pa so mu prizadejale nepopravljivo krivico, ko so ga obsodile informbirojevstva ter ga poslale na Goli otok in nato še v bosanske rudnike. Žilavo kmečko poreklo, zvesto domoljubje in mlada lastna družina ter neupogljiva volja in vera v pravičnost so pripomogli, da ga ni strlo ne telesno ne duševno; globoko v duši so ostale le trpke brazde, brez želje po maščevanju, zgolj z veliko skrbjo za lastno pravičnost. Desetletje zaposlitve na inštitutu za slovenski jezik pri SAZU (1947-1958), s trpko prekinitvijo v letih 1949-1950, je pomenilo njegov prvi raziskovalni višek: pri zapisovanju točk za Slovenski lingvistični atlas (SLA) je prehodil in prekolesaril večino slovenskega ozemlja, si izostril posluh za raznotere narečne pojave, jim določal meje, jih vsestransko razlagal, o njih poročal ter sebi in drugim razkrival bogastvo, ki ga premorejo slovenska narečja.