Rojstvo Diane Frances Spencer 1. julija 1961 – rodila se je v isti sobi kot četrt stoletja pred njo njena mati – je bilo novo razočaranje za grofovo družino. Pritisk, da mora vsekakor roditi moškega potomca, se je še okrepil. Razpoloženje doma je bilo prežeto z nestrpnim in že kar očitajočim pričakovanjem. Frances pa je bila srečna, samo da so bili njeni otroci živi in zdravi. Ko se je tri leta pozneje vendarle rodil Charles Edward Spencer, se je zdelo, da sta grof in grofica končno le dobila vse, kar sta si le lahko želela za uspešen zakon. A ta je bil že v razsulu. Frances je spoznala, da sta močan pritisk družine glede rojstva moškega potomca in veliko ponižanje, ki ga je doživljala vsakič, ko je na svet privekala hčerka, naredila svoje. Par se je odtujil, zato ni bilo nič čudnega, da je leta 1966 na nekem družabnem srečanju med otopelo Frances in zdolgočaseno poročenim milijonarjem Petrom Shandom Kyddom, dedičem družine, ki je obogatela z izdelavo zidnih tapet v Avstraliji, preskočila iskrica simpatije, ki se je razplamtela v zaljubljenost. Tako gorečo, da je bilo čez nekaj mesecev, ko sta se vnovič srečala na smučanju, popolnoma jasno, da je med njima 'nekaj'. »Če bi bil moj zakon trden, bi se to, kar je sledilo, gotovo ne zgodilo,« je izjavila Frances in leta 1967 odšla od moža ter se z dvema najmlajšima otrokoma, Diano in Charlesom, nastanila v Londonu, starejši deklici pa je pustila v šoli v Sandringhamu. Ko sta otroka za božič obiskala očeta, jima ta ni dovolil vrnitve v London. Obupana Frances je prek sodišča zahtevala vrnitev otrok, a so močne kraljevske zveze grofa Spencerja dosegle, da je sodišče skrbništvo prisodilo njemu. Na sodišču je proti Frances pričala celo njena mati Ruth, lady Fermoy, ki je zagovarjala zakon 'dokler ju smrt ne loči'. Poznavalci pa so vedeli povedati, da se s pričanjem proti njihovemu spoštovanemu prijatelju, grofu Spencerju, ni želela zameriti dvoru. Raje je sodišču zatrdila, da je njena hči neprimerna mati.