»Spoštovani poslušalci, najbolj presenetljivo je, da mi ni žal za tem, kar sem pustila tam. Ne pogrešam ničesar (razen Lare, ampak to je nekaj drugega). Imam morda, se pogosto sprašujem, srce iz kamna? (In če že: kakšno vlogo ima to še zdaj?) Ali pa, potem ko sem odvrgla svoje ime, svoje obleke, svoje stanovanje, svoj poklic: vse svoje ohišje, nisem več ista? Kakšen je človek, če ga nihče več ne pogleda, nihče več ne sliši, če se z njim nihče več ne pogovarja? Postane nekdo drug? Ali pa nihče? Včasih, dragi poslušalci, mislim, da se izgubljam. Da sem se izgubila. Da sem izgubljena.« – Tako odprt konec za slavnostni govor? – Ne!