Cvetko, in tudi Verderber, je bil v okviru jugoslovanskega sabljanja spoštovana osebnost. Starejši sabljaški krogi so dobro vedeli, kaj je pomenilo biti učitelj sabljanja na Vojaškem inštitutu, ki je bil pred prvo svetovno vojno ena ključnih institucij za razvoj sabljanja v srednjeevropskem prostoru. To se odrazi tudi v vabilu sabljaški sekciji Ilirije na sabljaško akademijo v Zagrebu v letu 1930. Podpisani Milutin Fabianec, funkcionar jugoslovanske sabljaške zveze, je med drugim omenjal, da mu je »g. Cvetko« dobro poznan »kot svoječasni sabljaški učitelj« na Vojaškem inštitutu. Spominjal se ga je tudi z neke sabljaške akademije v Zagrebu iz leta 1910, katere sta se udeležila še Richard Verderber in Miča Neralić (Neralić je bil na Vojaškem inštitutu predhodnik Verderberja in Cvetka in bil do leta 1908 učitelj sabljanja; leta 1900 je nastopil na olimpijskih igrah v Parizu v avstrijskem moštvu in osvojil bronasto medaljo s sabljo v kategoriji učiteljev). Zato ne preseneča, da je bil Cvetko pred drugo svetovno vojno podpredsednik jugoslovanske sabljaške zveze, imel licenco državnega in mednarodnega sodnika in bil vodja jugoslovanskih sabljaških reprezentanc, kot npr. leta 1936 na olimpijskih igrah v Berlinu. Tu sta se srečala s Verderberjem kot vodji svojih nacionalnih sabljaških moštev. V Berlinu so barve Jugoslavije zastopali Cvetkovi varovanci: Mirko Koršič, Edvard Marion, Marjan Pengov in varovanka Ivka Tavčar (vsi floret). Fantje so se v moštvenem tekmovanju prebili v drugi krog. V tekmovanju posameznikov se je Marion prav tako prebil v drugi krog. Če upoštevamo okoliščine, v kakršnih so delovali sabljači, moramo to šteti kot uspeh. Cvetko je v svojem poročilu v podkrepitev dobrega dela in dobrih nastopov na olimpijskih igrah navajal, da sta tudi italijanska poklicna učitelja sabljanja, mojstra Italo Santelli (srebrni s sabljo v kategoriji sabljaških učiteljev v Parizu leta 1900) in Alaimo, nastope ilirijinih floretistov ocenila kot dobre.