Obstaja nekaj zasebnih gledališč, vendar so seveda popolnoma komercialna, po drugi strani pa državna podpora ni tako visoka, da bi lahko gledališča živela le od nje, kar seveda vpliva na repertoar. Tudi plače igralcev niso ravno visoke in večinoma se morajo ukvarjati še s čim drugim, da preživijo. Nastopajo recimo v televizijskih limonadah, snemajo oglase, sinhronizirajo filme. Mladim to še uspeva, za starejše pa je veliko težje tudi zato, ker so bili navajeni, da je igralec spoštovana oseba v družbi, zdaj pa živijo za nič. Vendar se bo moralo gledališče soočiti z resničnostjo in s svojim mestom v družbi: da je pač dober in pomemben del narodne kulture, vendar nič več in nič manj. Način, kako je prišlo do tega, morda ni bil najbolj primeren, toda mislim, da je dobro, da se gledališče tega dejstva zave. Le z realističnim pristopom bo lahko ustrezno ocenilo svoje sposobnosti, možnosti in položaj v družbi; zmeda ni nikoli dobra za umetniško ustvarjanje.