Ja, dr. Arnež še vedno govori o nas, našem zdravstvu, naših ljudeh. Nič čudnega, v domovini je preživel trideset delovnih let, s kolegi zdravniki, ki jih ne pozabi omeniti poimensko, je ustvarjal in ustvaril prepoznavnost, ki je pomagala res velikemu številu bolnikov, glas stroke je ponesel v svet. In zdaj, pri triinpetdesetih letih, začenja znova, z novimi izzivi. »Na vseh frontah. Opravka imam z drugim sistemom in niti na misel mi ne pride, da bi delal revolucijo – rad pa bi z drugačno obliko dela spodbudil druge, da začnejo delati tako, kakor misli večina zdravnikov v EU, da je treba delati. Zato smo tu. Je pa res, da je v Italiji zdravnik bistveno bolj spoštovana oseba kot pri nas. In čeprav se v Sloveniji od osamosvojitve naprej zgledujemo po ameriškem načinu – daj- dam – je tu, v Trstu drugače: ljudje so pripravljeni čakati, ne zahtevajo nič, hvaležni so za vsako stvar, ki se zdi slovenskim pacientom samoumevna. Dejstvo je, da so ljudje vljudnejši kakor pri nas, medsebojni odnosi pa so korektni.« Pa zahrbtnost, je? »Prepričan sem, da je, tako kot vsepovsod, toda za zdaj je še nisem občutil. Sem pa, kar se tega tiče, zelo utrjen (nasmeh) – že dolga leta.«