Spoštovana gospa A.! Moj namen ni tolažiti vas, saj se zavedam, da je vsak človek otok zase, in kar velja zame, ni nujno, da drži še pri kom drugem. Še manj sem imel namen prepričevati in prepričati vašega sina, da mora tako biti, da je treba nositi lastno breme, kakršno koli že je, pogumno, z optimizmom in z vero, da le vse ni tako črno, kot je videti na prvi pogled. Kar berete, gospa A., sem napisal predvsem in samo zaradi sebe in zavoljo ljudi, ki so mi pomagali pobrati lastne človeške črepinje in jih ponovno sestaviti v celoto, ki ni nič drugega kot zadovoljni in srčni jaz, a če sem s škrabljanjem vzbudil v vas le žarek upanja, če sem razsvetlil košček teme, ki se je v skrbi za sina naselila v vas, sem vesel, verjemite. Moje veselje pa bo toliko popolnejše in silovitejše, če mi boste, draga gospa A., nekega lepega sončnega dne povedali, da se vaš sin, potrt in žalosten in razočaran, ne zapira več v svojo mladeniško sobo, ampak da je na široko odprl vrata in okna, razprl roke ter stekel po travniku regratovemu cvetu naproti. Še več: da vam je, sicer pubertetniško sramežljivo, predstavil deklico, s katero nameravata načrtovati in živeti prihodnost v dobrem in zlem.