K tem razmišljanjem, spoštovane bralke in bralci, bi rad dodal svoje. Zdi se mi, da javnih debat, ki so lahko tudi precej ostre, v našem okolju nismo povsem vajeni. Sami velikokrat težimo k temu, da nimamo radi heterogenosti, saj nam ruši notranji mir. Saj vendar ne gre, da bi se po "cajtngah zmerjali." Ker imamo sami radi uniformiranost in ker je naša družba bila kar nekaj časa dokaj egalitarna (deloma je še zdaj), velikokrat domnevamo, da so take tudi druge družbe. Recimo ZDA. Ali pa Evropa. Ko sami govorimo o ZDA, pozabljamo, da imajo veliko antiglobalistov v ZDA, da imajo tam goreče nasprotnike tako imenovanih tržnih fundamentalistov. Eden izmed takih je recimo Dani Rodrik , profesor z elitnega Harvarda. V svojem komentarju, ki ga bomo objavili v eni od prihodnjih številk Financ, profesor močno kritizira neoliberalizem, ki je povsem razočaral, ki se je pokazal za neučinkovitega in ki ga je nujno treba nadomestiti. Tudi to so ZDA, in to harvardske ZDA. Pri nas pa večina ljudi misli, da v ZDA obstajajo samo Bush in "tržni fundamentalisti" - kot bi pri nas morali obstajati samo prosvetljeni narodnjaški socialni demokrati. V ZDA obstaja tudi George Soros . Tisti George Soros, ki pridiga nauk o odprti družbi in ki je tudi po zaslugi neoliberalizma zaslužil ogromno denarja. Mimogrede: človek bi mislil, da je George Soros velik nasprotnik Danija Rodrika, pa to ni povsem tako. No ja, o tem, da je George Soros tudi dobrodelnik, si lahko vsak misli svoje, dejstvo pa je, da ima nekaj opraviti pri financah združenja Project Syndicate, ki svojim partnerjem po svetu distribuira najrazličnejše ekonomske komentarje, med drugimi tudi Danija Rodrika. Če smo pri Project Syndicatu, še tole. Za to združenje piše tudi do globalizma nekoliko skeptičen in dokaj socialnodemokratsko usmerjeni ameriški nobelovec Joseph Stiglitz , ki ga je lani gostila ljubljanska ekonomska fakulteta in čigar komentarje zelo radi objavljamo prav v Financah (čeprav smo "tržni fundamentalisti").