Sicer pa je vse zelo preprosto! Odločiš se, mama da keš, usedeš se na vlak in že na dveurni poti do prestolnice hočeš nočeš zveš skoraj vse o svojem ljubem faksu, študentskem lajfu in z njim povezanimi težavami. Ta bluzi o svojem bratu, ki je izbral super kavbojski faks, ki ga bojda narediš z levo roko, ta o prijatelju, ki je z izbiro popolnoma brcnil mimo, kolegica razpreda o izjemno dobrih izkušnjah prijateljice, znanec o kruti usodi neke znanke, ki jo ta pozna prek one tretje, in tako naprej, ko pa naposled prideš do svojega faksa, je gotovo le to, da veš vse, hkrati pa popolnoma nič. Takega te potem pričaka novo okolje, v takšnem stanju srečaš nove face, občutiš gnečo in suhoparni visokošolski ratio. Spoštovana avtoriteta te lepo pozdravi, s pomočjo šolske table ti razloži, kako boš v nekaj letih iskan in dragocen profil na trgu Evrope, v roko ti potisnejo predstavitvene brošure, zaželijo sreče in čao. Ja, pa si spet tam, kjer si že bil, morda le še za spoznanje bolj zmeden.