Največji in najbolj obsežen džainski tempelj v Indiji s površino okrog štiri tisoč kvadratnih metrov se dviga v tri nadstropja. S Cyrilom stojiva pred velikansko serijo stopnic, ki dosega vrh v lebdeči masi belega marmorja, ki v zahodu sonca dobi rožnat blesk. Sezujeva se pred vstopom in uživava v občutku hladnih in brezmadežno čistih tal, gladkih od milijonov stopal. Čistost znotraj svetišča je osupljiva in v popolnem nasprotju s hindujskimi templji. Povsod naokoli je nešteto kipcev, ki s kretnjami dajejo znamenja iz vsakega kotička, stebra in stropa, vsak je izklesan z zapeljivo čisto milino. Kjer ni več prostora za figure, je površina prekrita z izklesanimi ovijalkami in cvetjem. Štiristranski tempelj je posvečen spoštovanemu učitelju Rišabdži, ki je eden od štiriindvajsetih učiteljev, katerih kipi so postavljeni v koridor okoli oltarja. Podobe tirtankarov so tehnično popolne; na obrazih se zrcali odsotnost izraza, ki je posledica premagovanja vseh človeških čustev. Vsak od njih ima male zvončke na vrhu, ki ustvarjajo nebeško glasbo, ko blaga sapica zaveje skozi hodnike. Okoli naju hodijo romarji v dhotijih, ogrnjeni le s šalom čez gola ramena. To je v skladu z antičnim džainističnim učenjem, ki ne dovoljuje šivanih oblačil. Ženske, v barvitih sarijih, na nizkih mizah predano oblikujejo svastike z rižem.