Franc Testen, predsednik vrhovnega sodišča, meni, da Slovenci spore odločno prevečkrat rešujejo na sodiščih, po njegovem bi morali bolj pogosto posegati po alternativnih metodah. Prepričan je, da bodo sodniki s stavko sebi naredili več moralne škode, kot pa bodo z njo materialno pridobili. Z napovedjo stavke po njegovem sodniki izkazujejo uradniški način razmišljanja. To nepodporo mu sodniki zamerijo.Pred dnevi ste ob predstavitvi dela sodstva v minulem letu poudarili zanimivo ugotovitev. Namreč, da kljub večkrat očitanemu nizkemu ugledu sodstva v javnosti zanimanje za pravdanje pri nas ne upada. Sodišča so se tako v minulem letu ukvarjala s kar 1,35 milijona zadevami, kar pomeni, da se pravda skoraj vsak državljan. Kako razložiti ta fenomen?Najprej moram opozoriti, da bi ta izjava, češ, kako je mogoče trditi, da ima sodstvo nizek ugled, ko pa se ljudje tako pogosto obračajo nanj, lahko zvenela cinično. Vendar ni bilo tako mišljeno. To, da ljudje rešujejo spore predvsem pred sodišči, je znak, da sodišča vendarle še učinkovito delujejo. Bog ne daj, da bi začeli spore reševati sami. Moj namig je bil, da bi stranke lahko večkrat posegle tudi po alternativnih metodah reševanja sporov, kot so poravnave, mediacije, arbitraže in še kateri drugi načini. Mislim, da je ta številka 750.000 sporov na leto, skupaj s prenesenimi spori iz prejšnjih let pa znaša skoraj milijon in pol, za Slovenijo res prevelika. Alternativni načini reševanja sporov pri nas niso preveč priljubljeni. Ali je to morda zato, ker v teh postopkih pritožba ni mogoča?Percepcija povprečnega Slovenca je še vedno, da spor lahko dokončno reši le sodišče. Presenečen sem, kako pogosto obe stranki v sporu iskreno mislita, da imata v celoti prav, kar seveda ni mogoče. Zato že v naprej nista pripravljeni niti malo popustiti in za rešitev spora ne vidita druge možnosti kot sodno pot. V postopku mediacije bi se morali sporazumeti. Večina strank sproži spor v prepričanju, da ima prav in da sploh ne more izgubiti. Stranka, ki spor izgubi, je zato največkrat jezna na sodišče in je zares prepričana, da je sodba krivična. Projekt za zmanjševanje sodnih zaostankov Lukenda je resno ogrožen. Se vam sploh zdi uresničljiva ministrova napoved, da bi se do leta 2010 znebili zaostankov, tudi če bi bila zasedena vsa razpoložljiva sodniška mesta in če bi sodniki krepko pljunili v roke?Projekt Lukenda je po eni strani ambiciozen, po drugi pa spet ne. Projekt računa s tem, da bi se zaostanki bistveno zmanjšali, ne pa povsem odpravili. Nekatera sodišča so cilje projekta že dosegla. Opozarjamo pa, da so težave na prvostopenjskih sodiščih, ker je premalo sodnikov zaradi izredno velike fluktuacije, in na vrhovnem sodišču, ker so okrožna in višja sodišča močno povečala obrate z novimi kadrovskimi zaposlitvami. Vrhovno sodišče se kadrovsko ni dovolj okrepilo in zato se zaostanki nabirajo predvsem na civilnem, delovnem in gospodarskem oddelku.Koliko je nezasedenih sodniških mest?Po pravici je treba povedati, da je v sodstvu trenutno sistemiziranih več sodniških mest, kot so resnične potrebe. Tako da vseh prostih sodniških mest niti nismo razpisali. Če bi govoril o tem, koliko mest bi lahko še zasedli, jih je nekaj več kot 200. Problem so velika fluktuacija in stalne spremembe v zasedenosti sodniških mest na posameznih sodiščih. Nove sodnike pa pogosto težko dobimo. Tako je ves čas nezasedenih precejšnje število sodniških mest, predvsem na najbolj izpostavljenih sodiščih v Ljubljani in zlasti v Mariboru. Ta mesta smo razpisali, vendar pa so številni razpisi ostali brez odziva. V Mariboru je na okrajnem sodišču v začetku leta manjkala kar tretjina sodnikov. Kako bi vi racionalizirali sodne postopke?Če bi imel recept, kako z enim ukrepom rešiti vse probleme sodstva, bi si zaslužil Nobelovo nagrado. Recepta za to ni. S problemi izboljšanja organizacije sodstva se že več kot desetletje ukvarjajo vsi, ki na tem področju kaj veljajo. Izpeljanih je bilo že veliko izboljšav, vendar nekega preboja, razen na področju zemljiške knjige, še nismo dosegli. Bilo je tudi nekaj popolnoma ponesrečenih projektov. Se pa stanje s kombinacijo organizacijskih in zakonodajnih ukrepov stalno izboljšuje. Veliko si obetamo od projekta e-pravosodje. S prenovo izvršbe smo dobili prvi postopek, ki lahko poteka v celoti v elektronski obliki – pričakujemo izboljšanje na področju izvršbe in pridobitev izkušenj za druge postopke. Z novo zakonodajo smo dosegli, da se je bistveno povečala fleksibilnost pri dodeljevanju spisov in pri razporejanju sodnikov. Kdaj se bodo začele obravnave snemati? S tem bi se postopki bistveno skrajšali.Trenutno zakonodaja to že omogoča, ampak zakonske izpeljave, do zadnje posledice, ki jo bo snemanje imelo, še ni. Podpiram ta poskus, vendar menim, da od tega ni mogoče preveč pričakovati. Opozarjam pa na to, da bi snemanje bistveno spremenilo podobo celotnega postopka. Koliko bo s tem resničnega prihranka, pa ni povsem jasno. Ne nazadnje bo treba zvočni zapis prepisati.Posnetek se lahko tudi izbriše.Gotovo gre tudi za vprašanje zanesljivosti nosilca medija. Novinarji, ki spremljate obravnave, veste, kako velika vsebinska sprememba bi bila, če sodniku ne bi bilo treba narekovati v zapisnik.Mladih pravnic in pravnikov sodniški poklic ne zanima. Ali menite, da je vzrok samo v nizkih plačah ali tudi v tem, da gre za zahteven in odgovoren poklic?Gre za oboje v medsebojni povezavi. Plače so za tako zahteven poklic prenizke. Za kakšno lažje delo bi pravnike mogoče za ta denar dobili. Mlad pravnik, ki je sposoben in pripravljen opravljati delo sodnika, je zanesljivo sposoben z enako energijo opravljati tudi bistveno bolje plačane poklice. Moram pa biti pošten do mladih sodnikov in povedati, da imamo tudi za te plače nekaj briljantnih mladih kolegov. Jih pač privlači poklic, kar je za njih dvakrat dobro spričevalo. Ne moremo pa se zanašati samo na privlačnost poklica. Nihče si ne more na dolgi rok privoščiti hoditi v službo za hobi. Sodniški poklic pri nas očitno ni prestiž. Zanj se – zaradi prenizkih plač – tako ne odločajo najsposobnejši vrhunski pravniki. V kolikšni meri in na kakšen način je po vašem mnenju to lahko problem za naše sodstvo?Prenizke plače so zanesljivo eden glavnih razlogov za neprivlačnost sodniške funkcije in predstavljajo velik problem. Pri vsaki odločitvi za službo pa igra pomembno vlogo tudi ugled poklica. Sodniški poklic je trenutno premalo ugleden. Politika zelo rada podcenjuje in omalovažuje sodniški poklic, javnost praviloma tudi, in to pogosto neupravičeno. So pa vzroki tudi znotraj sodstva, tega ne moremo zanikati. Dogajajo se napake, ne govorim o pristranskosti sodišč, tudi ne o odvisnosti ali korupciji. Prepričan sem, da tega v slovenskem sodstvu ni. Mislim pa, da bi bilo treba nekatere notranje nadzorne mehanizme v sodstvu in tudi občutek za odgovornost še okrepiti. Če bi bil sodniški poklic bolje plačan in bi pritegnil vrhunske strokovnjake, bi to vplivalo na hitrost in kakovost postopkov?Znanje in izkušnje sodnikov zanesljivo vplivajo na kakovost in tudi na hitrost sojenja. Na okrajnem sodišču v Ljubljani je bilo lani od 121 sodniških mest z izkušenimi sodniki zasedenih le 30 mest. Pri tem je treba vedeti, da velja za izkušenega sodnika že tisti, ki ima tri leta sodniške prakse. Na tistem sodišču, kjer se sreča največ strank, sodijo v večini mladi, neizkušeni sodniki. Pred kratkim sem bil na Norveškem. Tam lahko postane prvostopenjski sodnik pravnik, ki ima najmanj deset let izkušenj na zahtevnih pravniških delovnih mestih. Vprašanje je, ali vrhunskih in uveljavljenih pravnikov sodniški poklic ne zanima zato, ker imamo nizke plače in prenizek ugled, ali pa imamo nizke plače in nizek ugled zato, ker je med sodniki premalo takšnih pravnikov. V Sloveniji vsako leto razglasijo deset najvplivnejših pravnikov. Predstavljajte si, da se vseh teh deset postavi v vrsto, ker bi bili radi sodniki. Ne bodo se. Med sodniki je 80 odstotkov žensk. Na vrhovnem sodišču je struktura sicer malo drugačna. Zakaj je po vašem prišlo do feminizacije sodstva?Že vprašanje se bo morda komu zdelo politično nekorektno, zato moram biti pri odgovoru še posebno previden. Pa vendarle. Pretirana feminizacija katerega koli poklica kaže, da je manj zanimiv za ljudi, ki bi radi delali kariero, ki bi se torej radi posebno izkazali v poklicu. Tudi ni zanimiv za tiste, ki se nekako čutijo – pri nas je še taka kultura, da naj bi bil to predvsem moški – da so oni tisti, ki morajo poskrbeti za materialno plat družine. Moram reči, da so sodnice odlične in se zlahka kosajo z moškimi kolegi ter jih pogosto tudi prekašajo. Dejstvo, da je na nekaterih sodiščih več kot 90 odstotkov sodnic, med prijavljenimi kandidati pa moških ni niti pet odstotkov, pa je vendarle znak neke bolezni v sodstvu. In ima lahko tudi škodljive posledice za ustrezno delovanje sodstva. Naj vam povem le dva primera. Pred časom mi je zvezna sodnica iz Kanade opisala primer preživninske pravde. Tožen je bil oče. Mater je zastopala odvetnica, šlo je za preživnino hčeri, sodila je ona, z njo še dve porotnici. Prisotna je bila še zapisnikarica, socialna delavka in psihologinja. Same ženske. Toženec se je kar na pragu obrnil in rekel, da sam proti vsem tem ženskam nima nobene možnosti. Sodnica je to upoštevala in se je izločila, sestavili so mešan senat. Enako upravičeno se lahko vprašamo, kako bi se počutila ženska žrtev posilstva, ki bi se znašla pred izključno moškim senatom, kjer bi bil posiljevalec moški, tožilec moški, pa po možnosti še zapisnikar, psiholog, izvedenec in pripravnik. Ali bi ji lahko očitali predsodek, če bi izrazila dvom o nepristranskosti takšnega sojenja?Ali menite, da je feminizacija sodstva vzrok za podcenjevalni odnos do sodstva tudi s strani izvršilne in zakonodajne oblasti?S tem vprašanjem ste me opozorili na zanimiv vidik, ki ga doslej nisem niti opazil. Ja, najbrž bi lahko vzrok za podcenjevalen odnos do sodstva iskali tudi v tem, da je tako močno feminizirano. Pa ne samo podcenjevanje v zakonodajni in izvršilni veji oblasti, temveč tudi v javnosti. Žal je tako. Oblastne institucije, ki imajo moč, morda z izjemo ustavnega sodišča, so že po spolni sestavi pretežno moške. Moški nastopi predstavnikov teh institucij pa ne tako redko mačistični. Tu bi vas spomnil le na nekatere nastope poslancev v državnem zboru. Morda vprašanje, ki ga postavljate, res ni naivno. Koliko bi po vašem morala znašati plača sodnika začetnika?Lahko vam povem, kakšne zahteve smo postavili, ko smo se pogajali z vlado. Takrat smo rekli, da bi moral biti okrajni sodnik začetnik uvrščen v 45. plačni razred, kar pomeni bruto 2513 evrov. Naj povem, da se je v desetih letih sodniška plača v primerjavi s povprečno slovensko plačo znižala za 33 odstotkov. Na podlagi tega, kar je ukazalo ustavno sodišče, da se realen plačni položaj sodnikov ne sme zmanjšati, smo izračunali, kaj bi to pomenilo. Če bi hoteli, da bi bil danes sodnik začetnik primerjalno plačan tako, kot je bil takrat, bi to pomenilo 47. plačni razred. To so zahteve, ki jih lahko verodostojno zagovarjam.Koliko vi zaslužite?Trenutno sem v 65. plačnem razredu, tako kot predsedniki drugih vej oblasti. Ne prejemam pa še plače, ki bi mi pripadala za ta plačni razred. Takšno plačo bom dobil šele s 1. julijem prihodnje leto, trenutno menda v proračunu ni denarja za to. Tega ne govorim zato, ker bi mislil, da premalo zaslužim. Moja zadnja plača brez dodatka za delovno dobo je 2660 evrov neto. Ne smem se pritoževati. To povem zato, ker to kaže na odnos izvršilne oblasti do sodne oblasti. Sodniki so seveda še mnogo na slabšem.Nekateri sodniki deloma tudi vam pripisujejo krivdo za to, da so sodniške plače po novem plačnem sistemu neprimerne oziroma celo slabše, kot so bile pred uveljavitvijo plačne reforme. Na pogajanjih z vladno stranjo naj namreč ne bi dosegli dovolj. Kako odgovarjate na te kritike? Ste po vašem na pogajanjih storili vse, kar je bilo mogoče?Ti očitki so neutemeljeni in krivični. Z ministrom za javno upravo se je usklajevala širša pogajalska skupina, v kateri smo bili predstavniki sodstva, sodniškega društva in sodnega sveta. Ves čas smo v pogajanjih nastopali enotno in usklajeno z vsemi argumenti, ki jih zdaj navajajo tisti, ki me kritizirajo. Zato mislim, da bi morali za neuspešnost teh usklajevanj prevzeti enako odgovornost vsi, ki smo tam sodelovali. Tisti, ki smo bili zraven, vemo, koliko se je kdo potegoval, koliko je bil prepričljiv, vztrajen in uspešen ter tudi, koliko zgodaj je bil kdo zadovoljen. Na koncu sem bil presenečen, da se je vsa ta jeza, tudi s strani sodniškega društva, ki je imelo pri teh pogajanjih z vlado prav tako svoje predstavnike, usmerila name. Razumem, da so sodniki jezni zaradi mojega nasprotovanja stavki, vendar to nima nobene zveze s tem, kaj smo dosegli v dosedanjih pogajanjih. Že večkrat ste dejali, da se stavka za sodnike ne spodobi. Ali lahko pojasnite, zakaj tako mislite?Predstavljajte si, da bi se zdajle zbralo pet ustavnih sodnikov, ki bi ustanovili stavkovni odbor, napovedali stavko in stavkali. Kaj bi to pomenilo za status in ugled teh ustavnih sodnikov, ki bi stavkali, in tudi drugih ustavnih sodnikov ter samega ustavnega sodišča? Tudi če bi stavka uspela in bi se jim plača podvojila, bi za vselej izgubili položaj in ugled, brez katerega ne morejo biti to, kar so: vrhovna ustavnosodna instanca. Podobno si lahko predstavljate stavko poslancev ali ministrov. Ugovor, da ustavni sodniki in ministri ter poslanci nimajo razloga za stavko, ker so spodobno plačani, zavračam, saj implicira razmislek, kolikšna je cena sodniškega ugleda: po čem je naprodaj? Sodnik je dolžan skrbeti za ugled in dostojanstvo sodniške funkcije. To ga omejuje v številnih ravnanjih. Tisti, ki stavko opravičujejo s tem, da nam ravno s plačami izvršilna oblast ta ugled odreka, pravzaprav pristajajo na poraz: če že ugleda nimamo, si priborimo vsaj ugledne plače. Škoda, ki bo nastala za ugled sodstva s stavko, je neizogibna in po mojem prepričanju nepopravljiva. Ali bo stavka sploh prinesla kakšen materialen dobitek, pa je zelo vprašljivo. Lahko pa mi verjamete, da bi bilo zame mnogo enostavneje, če bi že pred dvema letoma rekel, da stavki ne nasprotujem ali pa bi bil enostavno tiho. Na napoved sodniške stavke ste se ostro odzvali tudi v svojem pismu vrhovnim sodnikom. V njem ste izrazili prepričanje, da sodniki s stavko izkazujejo uradniški način razmišljanja. Sodniki so vam zamerili že nepodporo pri stavki, s tem pismom pa ste jih še dodatno razjezili. Zakaj ste se sploh odločili napisati to pismo?To pismo sem poslal vrhovnim sodnikom, in sicer še preden je bilo znano, kateri sodniki bodo stavko podprli. V tistem trenutku, ko je stavkovni odbor sodnike pozval, naj stavko podprejo, se mi je zdelo nujno, da natančno pojasnim, zakaj ji nasprotujem. Takrat še nisem vedel, kakšna bo podpora stavki. Ker je bilo pismo interno, poslal sem ga namreč le vrhovnim sodnikom ter v vednost tudi sodnemu svetu in sodniškemu društvu, sem bil morda nekoliko bolj robat v izražanju. Ni mi všeč, da je pismo prišlo v javnost, toda ničesar v njem ne jemljem nazaj. Svoje kolege vrhovne sodnike sem hotel le iskreno opozoriti, da s stavko rušijo ugled sodstva. Vem, da so zaradi te primerjave z uradniki užaljeni, vendar pa je nesprejemljivo, da se sodnik, ki – sicer utemeljeno – zahteva primerljiv položaj z ustavnimi sodniki, ministri in poslanci, obnaša na način, ki bi bil pri teh funkcionarjih nekaj nezaslišanega. V svojem nasprotovanju sodniški stavki ste precej osamljeni. Stavko podpira skoraj 80 odstotkov sodnikov. Vas je zaradi teh nesoglasij glede stavke že kdo pozval k odstopu?Ne, formalno še ne. Me je pa že kakšen sodnik vprašal, kako lahko kot predsednik vrhovnega sodišča predstavljam sodstvo, če imam glede tako ključnega vprašanja tako osamljeno stališče. Moram pa povedati, da sem dobil od nekaterih sodnikov, pa tudi od številnih spoštovanih pravnikov, mnogo izrazov podpore.Ali menite, da bodo sodniki s stavko dosegli uresničitev svojih zahtev?Do tega sem precej skeptičen. Kaže sicer, da se nekaj malega premika, bojim pa se, da so nekatera pričakovanja sodnikov večja od realnih možnosti. Moralna škoda, ki bo nastala s stavko, je po mojem mnenju jasna in neizbežna. Dobitek pa zelo negotov.V sodniškem društvu opozarjajo, da je stavka logična posledica skrajne arogance vlade, ki za zahteve sodnikov sploh noče slišati. Ali sodnikom glede na položaj, v katerem so se znašli, sploh lahko zamerite te sindikalne aktivnosti?Sodnike razumem, da so razkačeni, izvršilna veja oblasti jih je namreč z nekaterimi odločitvami, izjavami in reakcijami res razjezila. Takšno obnašanje vlade pa po mojem trdnem prepričanju ne opravičuje podobnega obnašanja sodstva. Tudi jaz sem krvav pod kožo, tudi mene marsikaj jezi, ampak spoštovanje sodniškega poklica, odgovornost do institucije, ki jo vodim, in do sodnikov, ki jih predstavljam, mi pogosto narekuje skrajno zadržano ravnanje. Če kdo, bi sodniki morali upoštevati, da še tako upravičen in zaželen cilj ne opravičuje skrajnih sredstev. Kaj menite o novem kazenskem zakoniku?Za kazensko področje sicer nisem specializiran, zakonika pa tudi nisem prebral. Vendar pa se mi to, kar se je v medijih najbolj izpostavljalo, torej posebni del zakonika, nova kazniva dejanja in dosmrtni zapor, ne zdi toliko sporno. Utemeljeni pa se mi zdijo pomisleki glede postopka in hitrosti sprejemanja zakonika. Težko si je predstavljati, da je tak sistemski zakon v tako kratkem času mogoče pripraviti dovolj kakovostno. To je sicer čisto moje osebno mnenje in ne mnenje sodstva.Veliko se je tudi poudarjalo, da pri pripravi kazenskega zakonika ni bilo upoštevano mnenje stroke.Drži, da je veliko spoštovanih in uveljavljenih strokovnjakov, predvsem z ljubljanske pravne fakultete, navajalo obširne strokovne argumente proti posameznim rešitvam. Dalo pa se je prebrati tudi nič manj argumentirane utemeljitve nekaterih drugih, nič manj spoštovanih strokovnjakov. Na eno samo stroko, takšno z veliko začetnico, se največkrat sklicuje politika. Ali ste zagovornik smrtne kazni?Ne, nikoli nisem bil zagovornik smrtne kazni. To se mi zdi nagnusna kazen. Izvajanje te kazni v mojem vrednostnem sistemu državo izbriše s seznama civiliziranih držav.Kaj pa menite o možnosti dosmrtnega zapora?Te kazni ne odklanjam v celoti. Če bi me vprašali pred enim letom, bi ji najbrž nasprotoval. Ko sem prebral večino tega, kar se je o tem pisalo ob novem kazenskem zakoniku, pa se mi uvedba te kazni ne zdi več nesprejemljiva. Zlasti to, kar je o dosmrtnem zaporu pisal filozof Božidar Debenjak, me je prepričalo, da gre pri tem za zapleteno vprašanje, ki ga ni mogoče razrešiti s sklicevanjem na površno liberalno floskulo o povečevanju represivnosti države. Kaj menite o predlogu nekaterih, da bi sodnikom odvzeli trajni mandat?Trajni mandat se velikokrat v javnosti narobe razume. Pomeni le to, da sodnikom v nasprotju s poslanci in ministri ni treba vsakih nekaj let na volitve po potrditev mandata. Vendar pa službeni položaj sodnika zato ni nič bolj trden kot položaj katerega koli javnega uslužbenca. Poudariti je treba, da tudi sodnik za svoje delo odgovarja, zoper vsako odločbo se je namreč mogoče pritožiti, delo vseh sodnikov se neprestano ocenjuje, sodnik za svoje ravnanje lahko odgovarja tudi disciplinsko. Kar nekaj sodnikom je bil mandat že odvzet bodisi zaradi negativnih ocen njihovega dela bodisi zaradi disciplinskih kršitev.Trajni mandat torej pomeni le to, da sodniku ni treba polagati političnih računov pred parlamentom. Kaj takega bi bilo popolnoma skregano z načelom sodniške neodvisnosti. Značilno je, da se med politiki zahteve po odvzemu trajnega mandata pojavijo takrat, kadar nekdo ni zadovoljen z vsebino neke odločbe. To kaže na to, da je v ozadju nasprotovanja trajnemu mandatu dejansko želja, da bi si politika podredila sodnike. Tiste, ki sodijo tako, kot nam je všeč, bomo potrdili, tistih, ki ne, pa ne bomo. Trenutno imamo na sodiščih kar nekaj sporov, v katerih so udeleženi politiki, ki razpolagajo z veliko močjo. Predstavljajte si, da ste sodnica, ki mora soditi v pomembnem sporu med dvema predsednikoma močnih parlamentarnih strank. Čez tri mesece pa morate v parlament, kjer bodo poslanci z dvigom rok odločili, ali ste še sodnica ali ne. Tudi če ste sposobni prenesti ta pritisk, javnost vaši sodbi ne bo verjela, takšnemu sodstvu nasploh pa ne bo zaupala. Predsednik republike dr. Danilo Türk je poslancem nedavno predstavil predloge za rešitev težav ustavnega sodišča, ki se sooča s prevelikim številom zlasti nepomembnih zadev. Kako ocenjujete njegove predloge?Ustavno sodišče je vsekakor treba nujno razbremeniti. Zato predloge predsednika pozdravljam. Bojim pa se, da kar nekaj predlogov za razbremenitev ustavnega sodišča lahko pomeni dodatno obremenitev rednega sodstva. Skeptičen sem tudi, da bodo ti predlogi v resnici sprejeti. V javnosti, v politiki pa še bolj, se namreč pogosto vsako pripiranje vrat za dostop na sodišče takoj prikazuje kot zmanjšanje stopnje pravne varnosti. Čeprav je pogosto ravno obrnjeno, s tem ko vrhovnega varuha ustavnosti zasuješ s primeri, ga praktično tudi ohromiš. Jaz bi bil celo za še bolj radikalno ameriško ureditev, ki jo omenja tudi nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic. Tam namreč velja velika mera diskrecije ustavnega sodišča pri odločitvi, katera vprašanja so vredna njihove presoje, katera pa ne. Vendar mislim, da za zdaj takšen predlog pri nas ni realen.ranc Testen, predsednik vrhovnega sodišča, meni, da Slovenci spore odločno prevečkrat rešujejo na sodiščih, po njegovem bi morali bolj pogosto posegati po alternativnih metodah. Prepričan je, da bodo sodniki s stavko sebi naredili več moralne škode, kot pa bodo z njo materialno pridobili. Z napovedjo stavke po njegovem sodniki izkazujejo uradniški način razmišljanja. To nepodporo mu sodniki zamerijo.Pred dnevi ste ob predstavitvi dela sodstva v minulem letu poudarili zanimivo ugotovitev. Namreč, da kljub večkrat očitanemu nizkemu ugledu sodstva v javnosti zanimanje za pravdanje pri nas ne upada. Sodišča so se tako v minulem letu ukvarjala s kar 1,35 milijona zadevami, kar pomeni, da se pravda skoraj vsak državljan. Kako razložiti ta fenomen?