Stane je bil majhen, še vedno poskočen, vitek gospod, prej deške kot moške postave. Petdeseta so izdajali sivi lasje, ki so se nezadržno redčili, gube okoli oči, vid je pešal, le brki so bili še vedno vranje črni in košati kot pri kakšnem rokovnjaču, na koncih so se vzporedno vihali v dva tanka zavihka. Z njima se je tako rad igral in si ju navijal okoli prsta: ko je pri kakšni pomembni odločitvi dvomil, kako ravnati, kadar se je odločal, kam naložiti denar, ali ko so ga dajale srčne težave. Bil je glavni direktor, odločal je o usodi dvesto in več delavcev in o milijonih tolarjev. Na zunaj je bil hudo pomemben in spoštovan mož, globoko v sebi pa slabič, cagavec, velik, preplašen otroček.