Ta čudni odnos do sicer uglednega in spoštovanega diplomata, nedoločeno negativno valovanje, katerega izvor je bil v samem hierarhičnem vrhu, se je opazil najprej pri ozkem krogu privržencev, nekaterim bi lahko rekel, celo oboževalcev tedanjega predpostavljenega. Kmalu se je odnos nekako tako, kot se vlaga razširja po zidovih starih hiš, počasi, sprva neopazno, a vztrajno, prenesel tudi na druge sodelavce. Večina jih proti takšni vlagi ni impregnirana. Navzamejo se je. Le redki so tisti, ki jim odnos do sodelavca pomeni trajno vrednoto. Nihče ni nič rekel, a opazil sem, da se izogibajo srečanju s kolegom, kot da bi jim bilo nerodno, kot da bi imeli slabo vest. Po hodnikih so se pojavljale nekakšne obtožbe, sodelavcu, ki je bil več kot očitno izbrana žrtev, so se pripisovali nekakšni grehi, a vse je bilo nejasno, nepregledno. Njegovo sodelovanje s kolegi je bilo čedalje manj živahno, saj so vsi kaj kmalu dovolj zagotovo spoznali, da je z njim nekaj narobe, s takšnimi pa se pri delu ni preveč koristno družiti. Kmalu se je kolega počutil kot garjava ovca, ne da bi vsaj približno vedel, zakaj.