Danes je ta moj kolega uspešen direktor podjetja za nekakšen consulting. Športen videz, luksuzen avto, samozavesten korak, eleganten suknjič, široke kretnje uspešnega in spoštovanega človeka, nenehen plastični nasmešek, kakor mimogrede navrženo ime znane manekenke, s katero da je pred kratkim spal, politične osebnosti, s katerimi da se tika: vse na tem mladem urbanem poslovnežu priča o človeku, ki ve, kaj hoče, in zna to tudi doseči. Bilo je, kakor da bi moje nejeverne in začudene oči strmele v figuro, ki stopa iz ameriške uspešnice Toma Wolfa The Bonfire of the Vanities. Roman (in kasneje tudi film) so kritiki opisali kot veristično epopejo pohlepnih, svetlikajočih se, samovšečnih in brezupno puhlih osemdesetih let, od katerih se ekološko ozaveščena in duhovno prebujena Amerika na začetku devetdesetih let že skuša počasi, a vztrajno posloviti prav zato, ker je boleče izkusila katastrofo ekonomske in metafizične slepe ulice, v katero jo je pripeljala prav ta drža. Pri nas, kajpak, bi bilo mogoče geslo tega romana vain and proud of it! (puhel in ponosen na to!) brez prevelikega pretiravanja uporabiti tudi kot bojni klic generacije, ki se ji je po padcu komunizma nenadoma zazdelo, da je pojavni videz vse in notranje bistvo nič.