ki je precej angloamerikaniziran (80 odstotkov vseh prevodov je iz angleščine) in na katerem so zdaj pomembnješi kriteriji konkurenčnost, dobički in vidnost v medijih, je književnost vsakega majhnega (tudi srednjeevropskega) naroda precej nepomembna. Velike založbe in mediji želijo ponuditi bralcem mednarodne uspešnice, ki se dobro prodajajo. In to je začaran krog: velike založbe nočejo izdati, mediji se izogibajo »težkim« avtorjem, knjigarne nočejo prodajati, bralci pa ne dobijo informacije o alternativah. Kaj pa finski bralci? Ali sprejemajo slovensko literaturo? Do sedaj še nobena knjiga slovenske avtorice ali avtorja na Finskem ni postala uspešnica. Celo Flisar in Šalamun sta se precej skromno prodajala in tudi odziva nanju je bilo malo, čeprav je to pri nas »normalno«. Za primerjavo: Danila Kiša in Miljenka Jergovića so tukaj tudi komaj kaj prodali – torej Slovenci niste v slabi družbi! Edina uspešnica je morda Slavenka Drakulić, ki piše o brutalnih dogodkih vojn v nekdanji Jugoslaviji. A vse to sploh ne pomeni, da slovenska literatura finskih bralcev ne zanima. Tisti Finci, ki se nočejo zadovoljiti s pravili trga, imajo svoje alternative: majhne, specializirane založbe, kot je moja založba Mansarda, alternativne medije, kot so literarne revije in spletne strani, ki sporočajo o novostih in objavljajo kritike o knjigah, ki jih naš največji časopis Helsingin Sanomat ali državna televizija ignorirata. Oprostite, da sem kritičen, vendar sem opazil, da mnogi Slovenci še danes mislijo, da je Finska skandinavski raj z začetka 90. let. Na žalost se je pri nas stanje zelo poslabšalo. V zadnjih 40 letih so zaprli polovico vseh javnih knjižnic in Slovenci navadno ne vedo, da finska vlada namerava zapreti tudi velik del univerz in višjih šol ter privatizirati nekatere druge, zmanjšati število študentov humanističnih ved na 50 odstotkov. Od leta 2004 do 2007 so zaprli 339 osnovnih šol, 10 odstotkov vseh. Vse to je ogromna škoda za naše izobraževanje, znanost in umetnost. A naj se vrnem nazaj. O mojih prevodih iz slovenščine so v finskih medijih zmeraj pisali pozitivno. Po ustanovitvi Mansarde je bilo odziva več kot prej. O vsaki izdaji Mansarde so pisali, da je »kulturni podvig«. Lahko rečem, da o mojih prevodih zdaj pišejo veliko več kot prej, ko sem prevajal za druge založbe po naročilu. Velike založbe včasih prodajajo knjigo samo eno leto, potem jo dajo na razprodajo ali v makulaturo. Po moje pa mora pa je moj konjiček že od mladosti, ki je zdaj prišel prav na platnicah knjig Mansarde. Me veseli, da so tudi nekateri avtorji, na primer Tomaž Šalamun in Predrag Matvejević, uporabili moje portrete na spletnih straneh in drugod. Ste tudi predsednik društva Slovenia-seura. Lahko poveste najvažnejše o njem? niziramo prireditve, na katerih predstavljamo slovensko kulturo, glasbo in književnost. Tako smo leta 2007 praznovali stoto obletnico prvega prevoda iz slovenščine v finščino, to je bil Cankarjev roman Martin Kačur. Tudi turizem in predsedovanje Slovenije EU sta zdaj pomembni temi. Slovenci verjetno ne vedo, da je bil Leo Funtek (Ljubljana 1885 – Helsinki 1965), sin pisatelja Antona Funtka, profesor violine na Sibeliusovi akademiji in dirigent finske nacionalne opere pa odličen pedagog, vzgojitelj mnogih finskih dirigentov, na primer Paava Berglunda in Jorme Panule. Po besedah Antera Karttunena, nekdanjega direktorja Arhiva plošč finskega radia, ki je marca 2005 članom našega društva predaval o njem, so ga imenovali »dobrodušni dinozaver«. O Funtkovi mladosti sta mi veliko povedala Tomaž Faganel in Nataša Cigoj Krstulovič iz Slovenije. Do sedaj ste iz slovenščine prevedli osem knjig. Katera dela načrtujete prevesti v prihodnje? V letu 2008–2009 nameravam izdati prevod Bartolovega romana Alamut. Izšel bo jeseni na knjižnem sejmu v Turkuju, kjer bosta Mansarda in Društvo Slovenija skupaj že drugič, sledil bo Marcipan, zbirka slovenske poezije dvanajstih slovenskih pesnic in pesnikov, ki so že skoraj vsi obiskali različne festivale na Finskem in jih Finci že poznajo. Nekoliko kasneje bi rad izdal še drugo antologijo s poezijo Daneta Zajca, Gregorja Strniše, Nika Grafenauerja in nekaterih drugih, ki niso bili na Finskem ali so že umrli. Profesorja domišljije Kajetana Koviča in izbor aforizmov Žarka Petana, ki so ga na finskem radiu leta 2003 prebirali sedemkrat. Pri Mansardi nameravam izdati tudi kriminalko Pogrebna maškarada Sergeja Verča, saj je bil odziv na kriminalko Izza kongresa ali umor v teritorialnih vodah Maje Novak zelo dober.