Na "sonični turizem", godbeno spremstvo, tako rekoč ozvočevanje turizma, gledamo postrani. Drugo je, a to nam kratkočasni popotniki po obljubljenih deželah ne bojo vedeli povedati, godboslovcem pa vse manj financirajo daljše raziskave permutacij glasbenega življenja, kakšni so učinki aktualizacije polpreteklih, historičnih muzik, "nacionalizacij" glasbenih slogov. Navsezadnje se realizirajo v zahtevah, priprošnjah turistov od bendov na terasah, tam je največkrat edini pravi zaslužek, naj igrajo "tapravo", "njihovo" muziko. Tu je lahko osnovni vir zablode. Spremne cedejke godb k turističnim vodnikom po nezahodnih regijah ali sosednjih, če ne celo "domačih" državah, četudi izborno, z ljubeznijo in znanjem sestavljene, največkrat predstavljajo godbe, ki med večino domačih poslušalskih skupnosti veljajo za zastarele, ali pa jim njihov progresivnejši del celo pripisuje "kolonialni" pomen. Tako danes v turističnih območjih Keniji skorajda ni hotelskega benda, ki ne bi zaigral Malaike, komada iz petdesetih let. Ko turisti v njem nadvse uživajo, se morda celo spomnijo različice Peta Seegerja ali Boney M, mladosti, bendi s stisnjenimi zobmi ob obveznem koncertnem smehljaju pojejo o vsakdanjiku komada, ki ostaja "isti" - tožba urbanega brezposelnega fanta, ki mu pot do ljubljene preprečuje njegova/njuna revščina. Tudi z godbami občujemo skoz nesporazume. Ob pričujočem izboru močno dvomimo, da južnoafriški terasni profesionalci kar na hitro reproducirajo "svoj jazz". Če se je z vezmi s čezatlantskimi glasbenimi formami, v prav posebnih zgodovinskih pogojih oblikoval v urbanih središčih Južne Afrike, še ne pomeni, da so njegovi vodilni predstavniki bili ves čas tam. Večji del nosilk in nosilcev južnoafriškega jazza, izraz je izredno širok, vključuje pa sloge od začetka dvajsetega stoletja - marabi, kvela, ragtime, swing, celo mbakanga, nekateri med njimi so za naš posluh "soulovski" - je bil vsaj od šestdesetih naprej dislociran, njegovi akterji pa v političnem izgnanstvu, največ v Veliki Britaniji in v ZDA: Miriam Makeba, Abdullah Ibrahim, Mongezi Feza, Chris McGregor, Dudu Pukwana. A celo tu - v zahodnem jazzovskem univerzumu - je prihajalo do kreativnih trenj. Naj prišepnemo "ovadbo" znanega črnskega basista in sodobnega skladatelja iz ZDA, da hoče Abdullah Ibrahim (ex Dollar Brand) igrati samo skladbe s preprosto harmonsko zgradbo - s ciklično menjavo tonike, dominantne in subdominante, sam pa je predstavnik tiste struje v jazzu, ki se je mukoma osvobajala harmonskih spon. Ibrahim je bolj "tradicionalno južnoafriški", zavezan regionalnemu glasbenemu sistemu, kot bi si sprva upali pomisliti. Tu bi bili hipotetični terasniki blizu z Ibrahimom. Jazz, to pa sami dobro vemo, ne pomeni iste forme, obrazcev. Ampak cedejka s zgodovinskim naborom, ženskim vokalnim triom Skylarks z Makebo, znanimi eksilanti, veterani iz petdesetih in celo finimi posnetki kvele na otroški piščali, dandanašnjimi južnoafriškimi boperji, ni za odmet. Njihova "harmonska bližina", "preprostost" fino zavede v druge "teksturne", polifone minucioznosti. Za bolj kompleksno zgodovinsko in današnjo podobo jazza v Južni Afriki pa bo treba seči po specializiranih založbah in naslovih, začenši kar s prisotnimi imeni.