V predindustrijski družbi zavzema vas veliko večino družbene scene. S kvantitativnega vidika je mestno prebivalstvo ne glede na intenzivnost urbanizacijskih procesov v srednjem veku le majhen del celotnega prebivalstva, kar je odvisno od razvojne stopnje dežele in pokrajine. V Moskovski državi je znašalo mestno prebivalstvo komaj 2.5 do 3% celote, v Nemčiji - 10%, v Franciji - 16%, v Angliji - 30% ali celo 40%, na Nizozemskem pa dosega polovico prebivalstva dežele. Za zahodno in srednjo Evropo menimo, da je bilo mestno prebivalstvo ob koncu 18. stoletja petina ali četrtina celotnega prebivalstva, vendar od konca 16. stoletja obljudenost mest gotovo ni presegala desetine vsega evropskega prebivalstva. Za temi zbirnimi številkami in razmerji se skriva vendarle silno zapletena stvarnost: po eni strani so nekatera mesta z vidika strukture poklicnih opravil in načina življenja ne razlikujejo mnogo od večjih vasi, po drugi pa so metropole, ki štejejo mnogo deset tisoč ali celo nekaj sto tisoč prebivalcev. Ta mesta se imajo za svojo srečo zahvaliti predvsem administrativnim središčem oblasti in birokracije. Amsterdam je s trideset tisoči prebivalci v letu 1530 zrasel na sto petnajst tisoč v letu 1630, konec 17. stoletja pa se je gotovo že približal vrhu dvesto tisoč prebivalcev. V največje evropsko mesto zraste London; število njegovih prebivalcev narašča v 16. stoletju od osemdeset na dvesto petdeset tisoč, v polovici 17. stoletja pa šteje že štiristo tisoč. V teh demografsko nenasitnih kolosih se razvijajo specializirane veje proizvodnje, uresničujejo se funkcije središč za izmenjava z drugimi deželami in kreditno bančne operacije, v velikem merilu pa se pojavi tudi razkošje. Razlike v velikosti mesta - z vidika površine in prebivalstva - niso samo stopenjske, ampak se kažejo tudi v notranji funkciji in strukturi; v velikih mestih, ki nimajo prestolničnih funkcij, ni množičnega priliva dohodkov na podlagi zemljelastništva in državnih financ.