center organiziral različne aktivnosti, mednarodna srečanja in seminarje, ki so se jih udeleževali tudi slovenski predstavniki. V tem obdobju se je z opredelitvijo gerontologije pri nas ukvarjal Acceto. Gerontologijo je označil kot vedo, ki se vsestransko ukvarja s problematiko starejših prebivalcev različnih dežel (Acceto 1968: 11). Posebej je poudaril, da gerontologija ni le geriatrija in socialna gerontologija, zato je uporabil Verzarjevo delitev gerontologije (Verzar 1967 po Acceto 1968: 12) na socialno gerontologijo, eksperimentalno gerontologijo in medicinsko ali klinično gerontologijo, ki jo imenujemo tudi geriatrija. Vse tri panoge so med seboj tako zelo povezane, da jih je ob skrbi za starega človeka nemogoče ločevati med seboj. Še posebej velja to za socialno na eni strani in medicinsko-klinično gerontologijo na drugi, torej panogi, ki ju mora vsak narod, vsaka družba obravnavati vzporedno, enako intenzivno, ne da bi zapostavljala katero od njiju (op. cit.: 14). Medtem ko delujejo v socialni gerontologiji družbeni delavci različnih specialnosti, se v eksperimentalni gerontologiji udejstvujejo zlasti strokovnjaki bioloških znanosti; v medicinski gerontologiji ali geriatriji pa delujejo izključno zdravstveni delavci, in to prav vseh stopenj (op. cit.: 78). Tudi Perat (1972: 14) razume učinkovito reševanje starostnih problemov družbe v povezovanju znanja in spoznanja bioloških, psiholoških, družbenih in ekonomskih fenomenov. Tanaskovič Lamut (1986: 32, 33) pa po drugi strani opozarja na dokaj pozen pojav gerontologije, kar naj bi bila posledica nekaterih družbenih dejavnikov: • zelo počasne družbenostrukturne spremembe: povprečna življenjska doba v Evropi je bila v 16. stoletju 25 let, v 18. stoletju 35 let, v 20. stoletju 70 let; • izenačevanje življenjske dobe z delovno dobo, ki je bilo značilno za prva desetletja dvajsetega stoletja; • razpad patriarhalne družine: tradicionalna družina ni zmogla več prevzeti skrbi za stare družinske člane. Tanaskovič Lamut zastavlja tudi vprašanje, zakaj so se znotraj posameznih ved vprašanja o starosti pojavila tako pozno. V psihologiji, denimo, je specializirana veja psihologije starosti nastala za psihologijo otroštva. V medicini se je najprej pojavila pediatrija, šele nato geriatrija. Sociologija je najprej oblikovala sociologijo mladine, nato sociologijo starosti.