Ta zahteva po ‘transcedentiranju’ literarne vede je vodila v dve precej bolj ‘otipljivi’ smeri: podrobne bralske pripomočke, komentarje, ki so se lotili razlage vsakega vsaj malo nerazumljivega koščka Joyceovega teksta, in končno tudi v vzpostavitev ločene veje študija znotraj že tako vse bolj specializirane veje literarne vede. Eden od glavnih razlogov za svojevoljno tolmačenje, nepazljivo branje Joyceovih tekstov, naj bi bilo po Adamsu tudi nepazljivo tiskanje; v dodatku svoje knjige je natisnil nekaj transkripcij ohranjenih rokopisov, s katerimi je še dodatno podkrepil kakšno od svojih trditev. Pionirsko delo rokopisne šole [textual studies] pa je opravil Fred H. Higginson (Anna Livia Plurabelle, The Making of a Chapter, University of Minnesota Press 1960), kjer je ponatisnil kar šest različic najbolj slovitega odlomka iz Finnegans Wake. Genezo nastajanja kasnejših Joyceovih tekstov je podrobneje opisal Walton Litz v knjigi The Art of James Joyce, Method and Design in Ulysses and Finnegans Wake (Oxford University Press 1961), za njim še številni drugi avtorji. Phillip Herring: Joyce’s Ulysses Notesheets in the British Museum (University Press of Virginia 1972) in Joyce’s Notes and Early Drafts for Ulysses: Selections From the Buffalo Collections (University Press of Virginia 1975), Michael Groden: Ulysses in Progress (Princeton University Press 1977), Robert Janusko: The Sources and Structures of James Joyce’s »Oxen« (Michigan UMI Research Press 1983), Richard E. Madtes: The Ithaca Chapter of Joyce’s Ulysses (Michigan UMI Research Press 1983), James Van Dyck Card: An Anatomy of Penelope James Joyce (Fairleigh Dickinson University Press 1984), Claus Melchior: Stephen Hero: Textentstehung und Text: Eine Untersuchung der Kompositions und Arbeitsweise des frühen James Joyce (D. Grabner 1988), Denis Rose & John O’Hanlon: The Lost Notebook: New Evidence on the Genesis of »Ulysses« (Split Pea Press 1989). Melchior je učenec münchenškega profesorja Hansa Walterja Gablerja, ki bo kasneje popravil Uliksa (napisal je tudi spremno besedo k slednji knjigi), svoje prve članke o Joyceovih tekstih pa je objavljal že v 60-ih. Povečano zanimanje za Joyceove rokopise je končno povzročilo megalomansko izdajo The James Joyce Archive, ki je med leti 1977 -- 1980 izšla pri Garland Press v New Yorku. Gre za 63 knjig formata A4, v katerih so barvne reprodukcije vseh dostopnih notic, zapiskov, orisov, rokopisov, tipkopisov in popravljenih krtačnih odtisov. Od skupno približno 2500 strani, je 1 knjiga posvečena verzom, 2 t.i. »kritičnim spisom«, 3 Dubliners, 4 A Portrait of the Artist as a Young Man, 1 Exiles, 16 Uliksu, v kar 36 knjig pa je ponatisnjeno ohranjeneno gradivo Finnegans Wake. Na prvih straneh vseh knjig je predgovor urednikov, ki pojasnjujejo vire, zgodovino teksta ipd.. Leta 1980 je izdajo zaključil izčrpen indeks glavnega urednika izdaje, Michaela Grodena. Leta 1975 je v treh enakih knjigah (format A4, barvne reprodukcije) izšel t.i. Rosenbachov rokopis, čistopis 15 poglavij Uliksa (Ulysses: A Facsimile of the Manuscript, ur. Clive Driver & Harry Levin, Octagon). To je edini rokopis, ki ga je prodal že pisatelj: leta 1923 ga je kupil odvetnik, ki je na procesu proti Uliksu v ZDA branil urednico Little Review, Johnu Quinu, ta pa ga je na Joyceovo veliko ogorčenje prodal naprej (za 2000 $), ameriškemu zbiralcu Rosenbachu.