Želel sem ostati še nekaj časa anonimen vsaj za medije, a sta me v epistolah Dnevnikovega Objektiva »izdala« Manca Košir in Mitja Blažič. Res sem zdravnik, kot na tisoče drugih, in sem morda ostal v očeh nekaterih mojih pacientov dobro zapisan – kot je prepričan Mitja.Hvala tudi gospe Manci Košir, ki nadvse hvali moja prizadevanja pri delu z mladino. Mislim, da drugače ne bi mogel delati z mladimi in da pri strokovnem delu nisem prav dosti odstopal od svojih kolegic in kolegov v dispanzerjih na Goriškem. Danes sem sicer upokojen, a sem bil rad zdravnik – ne vem pa, če bi bil tudi v teh časih. Nekoč so nas učitelji na ljubljanski medicinski fakulteti usmerjali predvsem v delo »na terenu«, pa tudi med specializacijo in na vseh podiplomskih študijih so me učitelji usmerjali v dispanzersko metodo dela. Zdravstvene reforme sodobnega kapitalizma so nam dispanzersko dejavnost temeljito oklestile in danes ni mogoče več delati tako kvalitetno, kot smo delali v tako imenovanem samoupravnem socializmu. Zato zdravniki danes niso več deležni tolikšnega zaupanja svojih bolnikov kot včasih. Ni mi bilo odveč pogovarjati se z mladimi tudi celo uro, če sem presodil, da je bil tak terapevtski pogovor strokovno upravičen. Mitja, ki si v Objektivu dopisuje z Manco Košir, je bil očitno deležen katerega od njih. Danes bi taka dejavnost v ambulanti ne šla tako gladko in bi morda dobil pri svojem zdravniku le napotnico za obravnavo v eni od specializiranih ustanov. Mislim, da ni več tako lepo biti zdravnik »na terenu«, in ne vem, kako bi se znašel ob tako neverjetno nedostopnih visokih državnih uradnikih, ko jim ponujam strokovno dodelano rešitev za preventivno obravnavo mladih v najbolj tveganem življenjskem obdobju, pa je še vedno ne sprejmejo. Še vedno sem prepričan, da se stroka dogaja »na terenu« in ne na medicinskih inštitutih ali v ministrskih kabinetih. Pa ne le medicinska, tudi druge, čeprav želijo strokovnjaki na univerzah zadevo obrniti. Razmišljam namreč tudi o zaprtosti naših univerz, ki ne zaupajo izkušenim strokovnjakom »na terenu« in jih ne vabijo pred svoje študente, da bi jim posredovali svoje izkušnje. Ker sem gestaltist, ne sprašujem po vzrokih, saj mi jih bodo našteli na desetine in bodo vsi brez izjeme upravičeni. Strokovnjakov s terena pa kljub tehtnim razlogom ne bodo vabili pred študente. Sam imam kar nekaj izkušenj in prav redki so kolegi iz profesorskih vrst, ki me včasih povabijo pred svoje študente ali specializante. Imam osebno izkušnjo, da so visoki državni uradniki še bolj nedosegljivi za strokovne podbude »s terena«. Tudi njih ne vprašujem po vzrokih, saj imajo verjetno zelo tehtne razloge za svoje vedenje. Slovenci v matični domovini smo še vedno nerodni in nedemokratični v načinu medsebojnega sporazumevanja (komunikacije). Zamejci iz Italije in Avstrije nas v tem prekašajo. To so pač moje izkušnje. V Sloveniji si namreč drug drugemu še vedno »spuščamo meglo« v polje sporazumevanja in nam primanjkuje poguma, da bi se pogovarjali jasno, enostavno, odkrito in predvsem pošteno. Teh zmožnosti si pač še nismo pridobili oziroma izurili (coaching), čeprav radi govorimo o kompetencah in njihovem »coachingu«.Jaz počnem »coaching« s 47 bodočimi mentorji že od jeseni lani. V izkustvenih skupinah imajo doslej vključenih 350 šolarjev, s katerimi se srečujejo tedensko, največkrat na šoli. Čutim dolžnost, da v praksi izpeljem tisto, kar sem teoretično razpredel v knjigi Šolar na poti do sebe, saj se mi zdi pisanje teoretičnih razprav neučinkovito, če nima praktične nadgradnje. S teorijami bi sicer le dražil starše, učitelje, zdravnike, šolarje in druge.Lani sem projekt odložil za eno leto, letos pa ga kljub prigovarjanju strokovnjakov Zavoda za šolstvo nisem hotel odložiti še enkrat. Menim, da se mudi tako staršem, učiteljem kot učencem, saj so starši in učitelji na pragu obvladovanja svojih otrok oziroma učencev. Ker doslej še nisem dobil niti naročnika niti plačnika za svoj štiriletni projekt, ga izvajam zastonj. Seveda je bilo zadnjih deset let potrebnih na stotine seminarjev za učitelje in na stotine srečanj s starši »na terenu«. Uspelo mi jih je pritegniti k sodelovanju! Pri njih sem se ponovno prepričal, da se stroka dogaja zunaj inštitutov in kabinetov. Od Trubarja naprej je bilo namreč med Slovenci dovolj izkušenih mož in žena, ki so potegnili slovensko srenjo iz zagate. Doslej se politika – z izjemo NOB in referenduma 1991 – še ni izkazala. Potrebnih bo še nekaj generacij, da se bodo umirili potrošništvo, sprenevedanje in laži iz našega sedanjega načina sporazumevanja. Projekt Brez megle v glavi naj bi čakalno dobo skrajšal. Podoben je finskemu šolskemu modelu, čeprav pri pisanju svoje knjige zanj nisem vedel. Nanj so me opozorili strokovnjaki iz šolstva šele po izidu knjige. Kakšno imenitno naključje: Finci in Slovenci spadamo med male narode, a smo očitno prav na račun majhnosti bolj prožni. Svojo knjigo želim prevesti v angleščino. Polovico prevoda financiram sam, drugo polovico založnik (Didakta iz Radovljice). Mislim, da bo med bralci v EU našla pravi odmev – pa naj bo pozitiven ali negativen. Slovenci smo za realno oceno očitno še premalo izkušeni. Poleg predstavitve evropski javnosti si želim, da bi tudi slovenska visoka znanost in politika postali prožnejši in sledili ne le Fincem, ampak tudi Slovencem »na terenu«. Viljem Ščuka, šolski zdravnik in psihoterapevtelel sem ostati še nekaj časa anonimen vsaj za medije, a sta me v epistolah Dnevnikovega Objektiva »izdala« Manca Košir in Mitja Blažič. Res sem zdravnik, kot na tisoče drugih, in sem morda ostal v očeh nekaterih mojih pacientov dobro zapisan – kot je prepričan Mitja.