od aglomeracijskih ekonomij. To nadalje poudarja, da je ključni sektor, ki določa značilne produkcijske prednosti globalnih mest, sektor visokospecializiranih in v mreže povezanih storitev. Z oblikovanjem te hipoteze odgovarjam na zelo razširjeno pojmovanje, da je število central tisto, ki določa globalno mesto. Empirično je morda še vedno v mnogih državah tako, da je v vodilnem poslovnem centru tudi največ poslovnih central, toda prav lahko je tako zato, ker ni alternativnih lokacij. Toda v državah z dobro razvito infrastrukturo izven vodilnih poslovnih centrov je pogosto več možnosti za lokacije takšnih central. Petič, ponudba teh specializiranih storitvenih podjetij mora biti globalna, kar pomeni globalno mrežo podružnic ali drugačnih oblik partnerstva, rezultat tega pa je krepitev čezmejnih medmestnih transakcij in mrež. V skrajni točki je to prav lahko začetek oblikovanja nadnacionalnih urbanih sistemov. Rast globalnih trgov financ in specializiranih storitev, potreba po nadnacionalnih storitvenih mrežah zaradi strmega naraščanja mednarodnih investicij, zmanjšana vloga vlad v reguliranju mednarodne ekonomske aktivnosti in temu ustrezna prevlada drugih institucionalnih prizorišč, zlasti globalnih trgov in korporacijskih central – vse to kaže na obstoj vrste nadnacionalnih mestnih mrež. Ena od posledic tega in s tem povezana raziskovalna hipoteza je, da je ekonomska usoda teh mest vse manj povezana z njihovim širšim zaledjem ali celo z nacionalnimi ekonomijami. Tu lahko vidimo oblikovanje – ali vsaj zametke – nadnacionalnih urbanih sistemov. V veliki meri se mi zdi, da glavni poslovni centri sveta danes dobivajo svoj pomen iz teh nadnacionalnih mrež. Posamezno globalno mesto ne obstaja – in v tem smislu gre za močno nasprotje v primerjavi z nekdanjimi glavnimi mesti imperijev. V prvih štirih hipotezah sem poskušala opredeliti, kar se je pojavljalo kot dominantni diskurz o globalizaciji, tehnologiji in mestih, ki je predpostavljal konec mest kot pomembnih ekonomskih enot ali meril. V tej oceni sem videla težnjo, da bi obstoj globalnega ekonomskega sistema jemali kot nekaj danega, kot funkcijo moči nadnacionalnih korporacij in globalnih komunikacij. Moj protiargument je bil in ostaja, da je zmožnosti za globalno delovanje, usklajevanje in nadzorovanje, vsebovane v novih informacijskih tehnologijah in moči nadnacionalnih korporacij, treba ustvariti.