kot v povojnem obdobju, zato tudi domovi (tako tisti, ki obstajajo že dolgo, kot na novo grajeni) ohranjajo takratno velikost. Očitno bodo lahko premiki v usmerjenosti domov potekali le v obstoječih gradnjah in bo treba najti načine za zmanjševanje velikih institucij, od manjših oddelkov do izvenzavodskih oblik bivanja, gradbenih posegov, zlasti pa bo treba spremeniti pristop osebja do stanovalcev. Dokler družba ne bo naklonjena spremembam v statusu starih ljudi v družbi, tudi institucionalno varstvo ne bo zmanjšalo teženj po gradnji velikih institucij. Usmerjenosti institucije ne določa zgolj velikost posamezne institucije. Eden od dejavnikov usmeritve institucije je tudi stik institucije z zunanjim svetom in s tem povezana odprtost oziroma zaprtost institucije za zunanje vplive. Če izhajamo iz razlogov, zaradi katerih obstajajo domovi za stare, potem je vprašanje povezanosti institucije z zunanjim okoljem že v osnovi problematično. Domove za stare potrebujemo prav zato, da stare ljudi kot odvečne odstranimo, zapremo v institucije in jim s tem onemogočimo stik z zunanjim okoljem institucije. To je opaziti tudi v fizičnih pregradah, ki jih postavi dom (ograja, rampa, grajska vrata), da bi določil meje med življenjem zunaj in znotraj institucije. Na bolj sodoben način domovi ohranjajo pregrado s specializirano službo, na katero obiskovalec naleti že ob vstopu. To je recepcija, ki s sodobno tehnološko opremo spremlja vstopanje in izstopanje tako članov institucije kot predstavnikov zunanjega sveta. Nadzor nad vstopanjem in izstopanjem, ki smo ga zaznali, se je zgodovinsko razvijal od začetnega strogega nadzorovanja prek nekoliko manjšega – bila so celo obdobja, ko nadzora nad obiskovalci skoraj ni bilo – do današnjih dni, ko je spet čedalje pomembnejši. Pomembno opozorilo in spoznanje je, da nadzor še vedno obstaja in ga tudi ni mogoče odstraniti. Brez tovrstnega nadzora dom izgubi osnovno kompetenco delovanja in zaradi katere institucija sploh obstaja. Tesno povezana s kompetenco institucije in z njo kompatibilna mora biti tudi lokacija institucije. Odrinjenost na družbeni rob, zapostavljenost in družbeno stigmo stanovalcev institucija uresničuje z oddaljenostjo od večjih mest, slabo dostopnostjo, starimi, slabo vzdrževanimi objekti. Podoben učinek lahko doseže že nenavaden zunanji videz stavbe, ki kljub položaju v središču mesta ali drugačnim strateškim položajem odbija ljudi in ločuje institucionalni in izveninstitucionalni svet. Znotraj temeljnega poslanstva, ki je v izključevanju starih ljudi