ki zastopajo stik z domačim okoljem. Stik z zunanjim svetom pa poglabljajo tudi obiski starih prijateljev, župnika, otrok iz vrtca ali pa stanovalcev iz drugih domov. Vsi dajejo stanovalcem občutek pomembnosti in veselje do življenja. Različno doživljanje življenja znotraj in zunaj ustanove je prisotno pri stanovalcih, ne pa tudi pri osebju, saj socialni delavci, zaposleni v ustanovi, ne opažajo, da bi stanovalci drugače doživljali življenje v domu in izven njega (Mali 2003: 113). Verjetno je razhajanje mnenj posledica tega, da stanovalci doživljajo socialne delavce kot del ustanove. Kljub temu se uporabniki zavedajo, da je življenje v instituciji drugačno, kot so ga živeli v domačem okolju. Obiski svojcev, prijateljev, znancev so zanje veliko več kot le obiski – so stik z zunanjim okoljem. Ločenost od zunanjega sveta je najbolj vidna v fizičnih pregradah, ki jih postavi dom (ograja, rampa, grajska vrata), da bi določil meje institucije. Drugačno ločenost od zunanjega sveta ustvari specializirana služba v instituciji, recepcija, v kateri preverjajo vstopanje različnih ljudi v dom in njihovo izstopanje iz doma. Na življenje v instituciji poleg velikosti institucije vpliva tudi način življenja velikega števila ljudi v isti instituciji in njihovo sožitje z osebjem. Če upoštevamo, da življenje v množici ljudi, ki se med seboj ne poznajo, že samo po sebi kontaminira, potem kontaminira tudi življenje v instituciji, kakršna je dom za stare. V večposteljnih sobah, ki obstajajo v številnih domovih po Sloveniji, je zlasti pri negibnih stanovalcih prisotna celo medosebna kontaminacija. Prav najranljivejša skupina stanovalcev je prisiljena dovoliti, da jih pri negovanju gledajo sostanovalci in drugi stanovalci. Zasebnost stanovalcev v sobah je motena že z vstopom zaposlenega v sobo, saj negovalno osebje na bolniških oddelkih vse storitve opravlja tako, da v sobe stanovalcev kar vstopi in na vrata ne potrka (op. cit.: 82). Nekateri delavci se zavedajo te slabe navade, ki je postala že kar rutina, drugim pa se to zdi povsem primerno glede na bivalne razmere v domovih. Njihovo ravnanje kaže na neupoštevanje uporabnikovih potreb in osredotočanje na rutinsko opravljanje dela. To pa sta značilnosti medicinske usmeritve institucije. Socialna usmeritev poudarja problematičnost razosebljanja uporabnikov in poskuša zmanjšati ta problem. To je mogoče doseči z upoštevanjem posameznikove integritete kljub slabim življenjskim in delovnim pogojem (recimo zaradi večposteljnih sob, v katere zaposleni vstopajo