Računalniška revolucija je joyceovstvo zaznamovala tudi drugače. Irska univerza je leta 1992 ustanovila dva naslova za elektronsko pošto. Eden je namenjen izmenjavi mnenj o posameznem odlomku iz Finnegans Wake, drugi odkritjem rokopisne šole, prav tako ob Finnegans Wake. Istega leta je svoj elektronski poštni predal odprla tudi James Joyce Foundation. Glej še: Paul Delany: From the Scholar’s Library to the Personal Docuverse (v: The Digital World: Text-Based Computing in the humanities; ur. Georg P. Landow & & Paul Delany; Cambridge Press 1993; str. 189-99). izluščila copytext, ki so ga potem primerjali najprej z izdajo iz leta 1922 in nato z vsemi kasnejšimi izdajami. Vseeno pa so dajali prednost predvsem rokopisom, ki pa so le delno ohranjeni. Glavni Gablerjev kritik je John Kidd, ki zagovarja ‘prečiščeno verzijo izdaje iz leta 1922’. V grobem bi prepir lahko povzeli kot prepir okrog tega, kaj je Joyce hotel napisati in kaj je dejansko napisal (so napake namerne ali ne), saj je Gabler za ‘definitivnega’ ponudil genetični tekst (primat zgodnejših verzij teksta nad kasnejšimi). Nova izdaja Joyceovega Uliksa je postala vzorec (kontraverzne) metode rokopisnih študij, Predvsem od leta 1989, ko je debata dosegla vrhunec, o njej redno pišejo specialistične revije. Za razumevanje debate je ključen zbornik Assesing 1984 Ulysses (ur. Clive Hart & George Sandalescue, Barnes and Noble 1986). Glej tudi: posebna številka Studies in Novel (ur. Charles Rossman, 1990/22), Devils and Angels: Textual Editing and Literary Theory (ur. Philip Cohen; University Press of Virginia 1991), Representing Modernists Texts: Editing as Interpretation (ur. George Bornstein, UMI Research Press 1991). ne glede na ustreznost ali neustreznost uredniškega prijema, pa je glavni učinek debate pravzaprav samo še povečal zanimanje za Joyceovo delo tudi med nespecialisti. Številni članki, ki so se vlekli ne le po specializiranih revijah, ampak tudi po Times Literary Supplement in New York Review of Books, so poskrbeli za dodatno spodbudo na tržišču. Bruce Arnold je o prepiru posnel dokumetarec in napisal knjigo z enakim naslovom: The Scandal of Ulysses (Sinclair -- Stevenson 1991), v njej pa je dovolj prepričljivo zagovarjal tezo, da je za »malomarno popravljeno verzijo« stala James Joyce Estate, ki si je še pravočasno hotela zagotoviti podaljšanje avtorskih pravic za knjigo (letno naj bi je tudi v 80-ih prodali kar 100.000 izvodov). Philp Gaskell in Clive Hart (Ulysses: A Review of Three Texts, Colin Smythe 1989) sta salamonsko presodila, naj bralec sam s primerjanjem izdaj 1922, 1961 in 1984/86 izlušči najboljši tekst, tekst, ki mu ustreza. Primerjaj: Aleš Pogačnik: Ulikses? (Naši razgledi 1989/december, [Geordie Greig]: »Izsesaj mu oči!« (Delo 1992/6.3.). Po Gablerjevi izdaji iz leta 1986 je svoj prevod leta 1993 popravil tudi Janez Gradišnik, s katerim delim mnenje, da se Gablerju dela krivica. Glej: (Janez Gradišnik & Aleš Pogačnik): K popravljenem prevodu Joyceovega Uliksa, Časopis CZ 1993/1 in Janez Gradišnik: Roman s posebnostmi, Razgledi 1993/15.